Page 51 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 51
EMIDIO CAMPI
»Reformatorji so imeli popolnoma drugačno koncepcijo o reformatio
ecclesiae kakor ljudje, ki so dotlej govorili o njej. Zato nas ne more čuditi,
če jim po začetnem navdušenju mnogi niso več hoteli slediti. Za nekatere
so šli predaleč, za druge ne dovolj daleč. Za tiste zveste stari Cerkvi so
očitno šli predaleč. Reformacija je pomenila revolucijo, upor in rušenje
krščanskega sveta. Za tiste na drugem koncu spektra – kakršni so bili
Thomas Münzer in anabaptisti – niso šli dovolj daleč.28 Njim ni bila do-
volj prenova vere in niso hoteli potrpežljivo čakati na njene sadove, kot
so jim priporočali reformatorji. Kar se je začelo, se mora po njihovem
pripeljati do konca, to pa vključuje radikalno reformacijo Cerkve, v
posameznih primerih tudi z uporabo sile, da bi dosegli popolno čistost.
Ti radikalni reformatorji svojega cilja v 16. stoletju seveda niso dosegli.«
Na drugi strani pa so bili verniki starega kova zgodovinsko zelo
uspešni. S Tridentinskim koncilom so uspešno zbrali osupljivo moč za
celovit načrt reorganizacije rimske Cerkve. Vredno je pozornosti, da je ta
koncil, ki je bil sklican, da popravi škodo, ki jo je povzročila reformacija,
postopoma prerasel v močan reformni koncil povsem novega tipa. Tekel
je tako rekoč po dveh tirih: poleg reformulacije katoliške dogme nasproti
protestantskim naukom je izdelal številne splošne obnovitvene odloke,
decreta de reformatione, ki so še stoletja vplivali na katoliško življenje –
od obveznosti škofov, da prebivajo v svoji škofiji, do skrbi za teološko
izobrazbo duhovnikov, od prevajanja Biblije do revidiranja predpisov o
veljavni zakonski zvezi.
Ni naključje, da na tem »protireformacijskem« koncilu tolikokrat
srečamo besedo »reformacija«, ki je po drugi strani skoraj popolnoma
odsotna v konfesionalnih dokumentih protestantskih cerkva 16. sto-
(ur.), Calvin and the Bible. Cambridge: Cambridge University Press, 2006, 107– 130,
še posebej 124–126; Michael Bush, Calvin and the Reformanda Sayings, v: Herman
J. Selderhuis (ur.), Calivinus sacrarum literarum interpres. Göttingen: Vandenhoeck
& Ruprecht, 2008, 285– 299, še posebej 292–299.
28 Glej: Tom Scott, The ‘Volksreformation’ of Thomas Müntzer in Allstedt and Mühlhau-
sen, Journal of Ecclesiastical History 34 (1983), 194–213; Siegfried Bräuer in Helmar
Junghans (ur.), Der Theologe Thomas Müntzer. Untersuchungen zu seiner Entwicklung
und Lehre. Berlin: Ev. Verlagsanstalt, 1989, 174–194, 195–220; Andrea Strübind, Eifriger
als Zwingli. Die frühe Täuferbewegung in der Schweiz. Berlin: Duncker in Humblot,
2003, 440–470.
49
»Reformatorji so imeli popolnoma drugačno koncepcijo o reformatio
ecclesiae kakor ljudje, ki so dotlej govorili o njej. Zato nas ne more čuditi,
če jim po začetnem navdušenju mnogi niso več hoteli slediti. Za nekatere
so šli predaleč, za druge ne dovolj daleč. Za tiste zveste stari Cerkvi so
očitno šli predaleč. Reformacija je pomenila revolucijo, upor in rušenje
krščanskega sveta. Za tiste na drugem koncu spektra – kakršni so bili
Thomas Münzer in anabaptisti – niso šli dovolj daleč.28 Njim ni bila do-
volj prenova vere in niso hoteli potrpežljivo čakati na njene sadove, kot
so jim priporočali reformatorji. Kar se je začelo, se mora po njihovem
pripeljati do konca, to pa vključuje radikalno reformacijo Cerkve, v
posameznih primerih tudi z uporabo sile, da bi dosegli popolno čistost.
Ti radikalni reformatorji svojega cilja v 16. stoletju seveda niso dosegli.«
Na drugi strani pa so bili verniki starega kova zgodovinsko zelo
uspešni. S Tridentinskim koncilom so uspešno zbrali osupljivo moč za
celovit načrt reorganizacije rimske Cerkve. Vredno je pozornosti, da je ta
koncil, ki je bil sklican, da popravi škodo, ki jo je povzročila reformacija,
postopoma prerasel v močan reformni koncil povsem novega tipa. Tekel
je tako rekoč po dveh tirih: poleg reformulacije katoliške dogme nasproti
protestantskim naukom je izdelal številne splošne obnovitvene odloke,
decreta de reformatione, ki so še stoletja vplivali na katoliško življenje –
od obveznosti škofov, da prebivajo v svoji škofiji, do skrbi za teološko
izobrazbo duhovnikov, od prevajanja Biblije do revidiranja predpisov o
veljavni zakonski zvezi.
Ni naključje, da na tem »protireformacijskem« koncilu tolikokrat
srečamo besedo »reformacija«, ki je po drugi strani skoraj popolnoma
odsotna v konfesionalnih dokumentih protestantskih cerkva 16. sto-
(ur.), Calvin and the Bible. Cambridge: Cambridge University Press, 2006, 107– 130,
še posebej 124–126; Michael Bush, Calvin and the Reformanda Sayings, v: Herman
J. Selderhuis (ur.), Calivinus sacrarum literarum interpres. Göttingen: Vandenhoeck
& Ruprecht, 2008, 285– 299, še posebej 292–299.
28 Glej: Tom Scott, The ‘Volksreformation’ of Thomas Müntzer in Allstedt and Mühlhau-
sen, Journal of Ecclesiastical History 34 (1983), 194–213; Siegfried Bräuer in Helmar
Junghans (ur.), Der Theologe Thomas Müntzer. Untersuchungen zu seiner Entwicklung
und Lehre. Berlin: Ev. Verlagsanstalt, 1989, 174–194, 195–220; Andrea Strübind, Eifriger
als Zwingli. Die frühe Täuferbewegung in der Schweiz. Berlin: Duncker in Humblot,
2003, 440–470.
49
