Page 52 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 52
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
letja.29 Z malo ironije bi lahko rekli, da so v 16. stoletju vsi govorili o
reformaciji – razen magistralnih protestantskih reformatorjev. Ali ni
osupljivo, da je bila nazadnje ta beseda kot oznaka pripisana prav njim
in njihovi usmeritvi? Ali ni vredno pozornosti, da je prav to, kar so oni
začeli, postalo znano kot Reformacija? Zgodovina pozna včasih čudne
obrate in zgodovinarji ji sledijo. Njeni avtorji sami običajno niso vprašani
za mnenje, kaj si o tem mislijo. Seveda imajo zgodovinarji docela prav, ko
poimenujejo kot »reformatorje« tiste, ki se sicer sami niso imeli za take,
ker so navsezadnje dobro razumeli dejanski smisel besede reformatio:
ni šlo niti za načrt majhnih ali večjih popravkov niti za ponosen izraz
zahtev človekovega razuma, temveč za spoznanje in pripoznanje, da se
Cerkev rodi, živi in se giblje iz Božje besede. To ne pomeni bega iz zgo-
dovine zaradi abstraktnih teoloških vsebin. Ponovno odkritje edinstvene
avtoritete in pomembnosti Božje besede je združljivo s historiografsko
teorijo, ki obravnava protestantsko Reformacijo kot nekaj, kar je vklju-
čeno v širok proces političnih, ekonomskih in sociokulturnih sprememb,
ki segajo od pozno srednjeveške komunalizacije do zgodnje novoveške
konfesionalizacije. Zares bi bili krivi redukcionizma, če bi omalovaževali
ali ignorirali prepričanje reformatorjev, da Božja beseda ne more biti ve-
zana na človeški strah ali neznanje, temveč mora biti svobodna. Srečanje
z Besedo je vodilo k svežemu razumevanju krščanskega sporočila, k novi
zavesti o naravi Cerkve, k zavesti, ki ni vključevala le prenove pobožnosti
in bogoslužja, temveč je obogatila družbo z novim javnim etosom kot
izrazom novega dojemanja vere. To srečanje z Besedo ni bilo novo v tem
smislu, da ga prej nihče ne bi poznal ali da so bili reformatorji prvi, ki
so ga prav razumeli – dejansko je šlo za razprave, ki so potekale stoletja.
Bilo je novo in sveže kot nekaj, kar mora biti odkrito in izpričano v vsaki
generaciji na novo.30
29 Besedo »reformacija« v latinski in francoski obliki sem iskal v Confessio Augustana,
Confessio Gallicana in Confessio Helvetica Posterior v BSLK, kot tudi v novi izdaji
Reformierte Bekenntnisschriften (ur. Heiner Faulenbach et al.) 2002–. Izraz se ne po-
javlja v Augustani in Gallicani, se pa pojavi dvakrat v Confessio Helvetica Posterior
(Reformierte Bekenntnisschriften, zv. 2/2 [Neukirchen-Vluyn: Neukirchener, 2009],
273,16 in 313,8).
30 Glede kontinuitet in diskontinuitet med reformacijo in poznosrednjeveškimi refor-
mami cerkve, teologije in pobožnosti, glej: Berndt Hamm, The Urban Reformation
50
letja.29 Z malo ironije bi lahko rekli, da so v 16. stoletju vsi govorili o
reformaciji – razen magistralnih protestantskih reformatorjev. Ali ni
osupljivo, da je bila nazadnje ta beseda kot oznaka pripisana prav njim
in njihovi usmeritvi? Ali ni vredno pozornosti, da je prav to, kar so oni
začeli, postalo znano kot Reformacija? Zgodovina pozna včasih čudne
obrate in zgodovinarji ji sledijo. Njeni avtorji sami običajno niso vprašani
za mnenje, kaj si o tem mislijo. Seveda imajo zgodovinarji docela prav, ko
poimenujejo kot »reformatorje« tiste, ki se sicer sami niso imeli za take,
ker so navsezadnje dobro razumeli dejanski smisel besede reformatio:
ni šlo niti za načrt majhnih ali večjih popravkov niti za ponosen izraz
zahtev človekovega razuma, temveč za spoznanje in pripoznanje, da se
Cerkev rodi, živi in se giblje iz Božje besede. To ne pomeni bega iz zgo-
dovine zaradi abstraktnih teoloških vsebin. Ponovno odkritje edinstvene
avtoritete in pomembnosti Božje besede je združljivo s historiografsko
teorijo, ki obravnava protestantsko Reformacijo kot nekaj, kar je vklju-
čeno v širok proces političnih, ekonomskih in sociokulturnih sprememb,
ki segajo od pozno srednjeveške komunalizacije do zgodnje novoveške
konfesionalizacije. Zares bi bili krivi redukcionizma, če bi omalovaževali
ali ignorirali prepričanje reformatorjev, da Božja beseda ne more biti ve-
zana na človeški strah ali neznanje, temveč mora biti svobodna. Srečanje
z Besedo je vodilo k svežemu razumevanju krščanskega sporočila, k novi
zavesti o naravi Cerkve, k zavesti, ki ni vključevala le prenove pobožnosti
in bogoslužja, temveč je obogatila družbo z novim javnim etosom kot
izrazom novega dojemanja vere. To srečanje z Besedo ni bilo novo v tem
smislu, da ga prej nihče ne bi poznal ali da so bili reformatorji prvi, ki
so ga prav razumeli – dejansko je šlo za razprave, ki so potekale stoletja.
Bilo je novo in sveže kot nekaj, kar mora biti odkrito in izpričano v vsaki
generaciji na novo.30
29 Besedo »reformacija« v latinski in francoski obliki sem iskal v Confessio Augustana,
Confessio Gallicana in Confessio Helvetica Posterior v BSLK, kot tudi v novi izdaji
Reformierte Bekenntnisschriften (ur. Heiner Faulenbach et al.) 2002–. Izraz se ne po-
javlja v Augustani in Gallicani, se pa pojavi dvakrat v Confessio Helvetica Posterior
(Reformierte Bekenntnisschriften, zv. 2/2 [Neukirchen-Vluyn: Neukirchener, 2009],
273,16 in 313,8).
30 Glede kontinuitet in diskontinuitet med reformacijo in poznosrednjeveškimi refor-
mami cerkve, teologije in pobožnosti, glej: Berndt Hamm, The Urban Reformation
50
