Page 57 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XI (2015), številka 21-22, ISSN 1408-8363
P. 57
EMIDIO CAMPI
in ki se sam razteza na več stoletij. Med zgodovinarji postaja že običajno,
da o tem obdobju govorijo kot o »dolgi reformaciji«.43
Prav ta zadnja perspektiva je gotovo najbolj ključna in zahteva po-
sebno pozornost, saj je ambiciozna, kakor je vsak poizkus periodizacije
makrozgodovine, in je hkrati bistvena sestavina novejših obravnavanj
reformacije. Izšla je iz študij poznosrednjeveške zgodovine v zadnjih de-
setletjih (Eamon Duffy, Robert Swanson, Peter Blickle, Heiko Oberman,
Berndt Hamm in drugi avtorji), ki so obogatile in revidirale naše razu-
mevanje Cerkve in družbe v stoletjih srednjega veka.44 Pokazale so, da
religija takrat nikakor ni bila v upadu in zatonu, temveč da je bila opazno
živahna in inovativna. Zato na reformacijo ni več mogoče gledati kot na
odločilno točko preobrata v evropski zgodovini – niti z vidika splošne
zgodovine, saj pomeni vrh poznosrednjeveške komunalizacije, niti z vidi-
ka cerkvene zgodovine, saj so bili reformatorji dediči poznosrednjeveške
teologije prav tako kakor njihovi katoliški nasprotniki. S tem revizioni-
stičnim ponovnim ovrednotenjem reformacije v luči stoletij pred njo je
skladna konfesionalizacijska teza, ki/ko se ukvarja z vprašanjem, kdaj je
srednjeveška Evropa postala moderna. Heinz Schilling, Wolfgang Rein-
hard in drugi so prepričljivo pokazali, da spremembe v času reformacije
v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja niso bile tako daljnosežne, kakor
so dokazovali Ranke in rodovi (večinoma protestantskih) zgodovinar-
jev. Nasprotno, globalne spremembe javnega in zasebnega življenja so
se dogajale kvečjemu v zadnjih desetletjih 16. stoletja in segale daleč v
17 in 18. stoletje. Konfesionalizacijska paradigma vključuje v procese
evropske modernizacije tudi posttridentinsko Rimskokatoliško cerkev
z njenimi reformami. Končno, konfesionalizacijska teza povezuje ta
proces z delovanjem Cerkva – katoliške, luteranske reformirane – z roko
v roki z nastajajočimi modernimi državami pri dvojni nalogi socialnega
discipliniranja in graditve državnosti.
43 Poleg zgoraj omenjenih del glej npr. tudi: Robert Scribner, Religion and Culture in
Germany (1400–1800). Uredila Lyndal Roper. Leiden: Brill, 2001; glej tudi: Nicholas
Tyacke (ur.), England’s Long Reformation: 1500–1800. London and Bristol, Pa: UCL
Press, 1998.
44 Za pregled te historiografske smeri glej (poleg drugih): Robert N. Swanson, The
Pre-Reformation Church, v: Andrew Pettegree (ur.), The Reformation World. London
and New York: Routledge, 2000, 9–30.
55
in ki se sam razteza na več stoletij. Med zgodovinarji postaja že običajno,
da o tem obdobju govorijo kot o »dolgi reformaciji«.43
Prav ta zadnja perspektiva je gotovo najbolj ključna in zahteva po-
sebno pozornost, saj je ambiciozna, kakor je vsak poizkus periodizacije
makrozgodovine, in je hkrati bistvena sestavina novejših obravnavanj
reformacije. Izšla je iz študij poznosrednjeveške zgodovine v zadnjih de-
setletjih (Eamon Duffy, Robert Swanson, Peter Blickle, Heiko Oberman,
Berndt Hamm in drugi avtorji), ki so obogatile in revidirale naše razu-
mevanje Cerkve in družbe v stoletjih srednjega veka.44 Pokazale so, da
religija takrat nikakor ni bila v upadu in zatonu, temveč da je bila opazno
živahna in inovativna. Zato na reformacijo ni več mogoče gledati kot na
odločilno točko preobrata v evropski zgodovini – niti z vidika splošne
zgodovine, saj pomeni vrh poznosrednjeveške komunalizacije, niti z vidi-
ka cerkvene zgodovine, saj so bili reformatorji dediči poznosrednjeveške
teologije prav tako kakor njihovi katoliški nasprotniki. S tem revizioni-
stičnim ponovnim ovrednotenjem reformacije v luči stoletij pred njo je
skladna konfesionalizacijska teza, ki/ko se ukvarja z vprašanjem, kdaj je
srednjeveška Evropa postala moderna. Heinz Schilling, Wolfgang Rein-
hard in drugi so prepričljivo pokazali, da spremembe v času reformacije
v dvajsetih in tridesetih letih 16. stoletja niso bile tako daljnosežne, kakor
so dokazovali Ranke in rodovi (večinoma protestantskih) zgodovinar-
jev. Nasprotno, globalne spremembe javnega in zasebnega življenja so
se dogajale kvečjemu v zadnjih desetletjih 16. stoletja in segale daleč v
17 in 18. stoletje. Konfesionalizacijska paradigma vključuje v procese
evropske modernizacije tudi posttridentinsko Rimskokatoliško cerkev
z njenimi reformami. Končno, konfesionalizacijska teza povezuje ta
proces z delovanjem Cerkva – katoliške, luteranske reformirane – z roko
v roki z nastajajočimi modernimi državami pri dvojni nalogi socialnega
discipliniranja in graditve državnosti.
43 Poleg zgoraj omenjenih del glej npr. tudi: Robert Scribner, Religion and Culture in
Germany (1400–1800). Uredila Lyndal Roper. Leiden: Brill, 2001; glej tudi: Nicholas
Tyacke (ur.), England’s Long Reformation: 1500–1800. London and Bristol, Pa: UCL
Press, 1998.
44 Za pregled te historiografske smeri glej (poleg drugih): Robert N. Swanson, The
Pre-Reformation Church, v: Andrew Pettegree (ur.), The Reformation World. London
and New York: Routledge, 2000, 9–30.
55
