Page 156 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 156
ŠTUDIJSKI VEČERI
cerkev, bučijo tudi ob moje staro, utrujeno srce in sovražniki naše svete
Cerkve kličejo: ’To je pomlad, ki se spušča s hribov!’ […] Sovražim to
odpadniško gibanje kot kugo, kot smrt!« (Zajšek 2010, 72)
Na proč-od-rimskih zborovanjih se je znalo zbrati tudi po več tisoč
ljudi, evangeličanov, zainteresiranih katolikov in nasprotnikov giba-
nja. Seveda je bilo vzdušje mnogokrat zelo naelektreno: »Naenkrat je
izbruhnilo nepopisno veselje. Mnogi so skočili s stolov. Stotine rok se
je stegovalo proti ljubemu vodji, in ko je po dolgih minutah vodja ve-
čera le uspel sporočiti, da je osemdeset oseb pri njem prijavilo izstop iz
Rimskokatoliške cerkve, se je vihar veselja še enkrat ponovil.« (Zajšek
2010, 72) Katoliki so Mahnertu očitali, da je pošiljal »svoje agente v
zakotne gostilne, kjer so si le-ti zbrali omizje in velikodušno plačevali za
žganje in vino. Ko je začel delovati alkohol, je potegnil agent iz žepa že
sestavljeno izjavo, da podpisani izstopajo iz katoliške cerkve in vstopajo
v protestantsko. Če se je kdo preveč dolgo obotavljal s podpisom, so ga
zasmehovali kot bojazljivca, farškega podrepnika, vindišarja in nekul-
turneža. V treznem stanju si je nato le malokdo upal veljavno preklicati
ta svoj podpis.« (Šedivy 1967, 188) V listu Amerikanski Slovenec so ob
priliki zapisali, da Mahnertovo luteranstvo v Mariboru ne služi druge-
mu kot »nacionalni hujskariji« oz. gonji proti Slovencem (Čemu služi
luteranstvo v Mariboru? 1914). Po drugi strani so evangeličani očitali
Gabercu, da hodi osebno obiskovat konvertite na dom in jih po več ur
prepričuje, da bi si premislili, še posebej pa da menda izkoristi odsotnost
mož in skuša o svojem prav prepričati njihove žene, ko so same doma
(Zajšek 2008, 93). Take zgodbe so najbrž bile tudi plod pretiravanja
z obeh strani, a dejstvo je, da je »lov na duše« obstajal, znan je tudi
primer, ko sta se evangeličanski in katoliški duhovnik prerekala glede
nekega pokojnika, ki je dan pred smrtjo prestopil v katoliško cerkev, na
zahrbtno prepričevanje katoliškega duhovnika, kot je seveda ugotavljala
evangeličanska stran.
Proč-od-rimsko gibanje je bilo najmočnejše na prelomu stoletja, nato
pa je počasi, leto za letom, pojenjalo na moči.
Evangeličanske vrste severno in zahodno od Maribora, tj. v okolici
Šentilja in v Dravski dolini, pa so poleg spreobrnjencev v začetku 20.
stoletja okrepili tudi kolonisti, ki so jih pod okriljem graškega društva
154
cerkev, bučijo tudi ob moje staro, utrujeno srce in sovražniki naše svete
Cerkve kličejo: ’To je pomlad, ki se spušča s hribov!’ […] Sovražim to
odpadniško gibanje kot kugo, kot smrt!« (Zajšek 2010, 72)
Na proč-od-rimskih zborovanjih se je znalo zbrati tudi po več tisoč
ljudi, evangeličanov, zainteresiranih katolikov in nasprotnikov giba-
nja. Seveda je bilo vzdušje mnogokrat zelo naelektreno: »Naenkrat je
izbruhnilo nepopisno veselje. Mnogi so skočili s stolov. Stotine rok se
je stegovalo proti ljubemu vodji, in ko je po dolgih minutah vodja ve-
čera le uspel sporočiti, da je osemdeset oseb pri njem prijavilo izstop iz
Rimskokatoliške cerkve, se je vihar veselja še enkrat ponovil.« (Zajšek
2010, 72) Katoliki so Mahnertu očitali, da je pošiljal »svoje agente v
zakotne gostilne, kjer so si le-ti zbrali omizje in velikodušno plačevali za
žganje in vino. Ko je začel delovati alkohol, je potegnil agent iz žepa že
sestavljeno izjavo, da podpisani izstopajo iz katoliške cerkve in vstopajo
v protestantsko. Če se je kdo preveč dolgo obotavljal s podpisom, so ga
zasmehovali kot bojazljivca, farškega podrepnika, vindišarja in nekul-
turneža. V treznem stanju si je nato le malokdo upal veljavno preklicati
ta svoj podpis.« (Šedivy 1967, 188) V listu Amerikanski Slovenec so ob
priliki zapisali, da Mahnertovo luteranstvo v Mariboru ne služi druge-
mu kot »nacionalni hujskariji« oz. gonji proti Slovencem (Čemu služi
luteranstvo v Mariboru? 1914). Po drugi strani so evangeličani očitali
Gabercu, da hodi osebno obiskovat konvertite na dom in jih po več ur
prepričuje, da bi si premislili, še posebej pa da menda izkoristi odsotnost
mož in skuša o svojem prav prepričati njihove žene, ko so same doma
(Zajšek 2008, 93). Take zgodbe so najbrž bile tudi plod pretiravanja
z obeh strani, a dejstvo je, da je »lov na duše« obstajal, znan je tudi
primer, ko sta se evangeličanski in katoliški duhovnik prerekala glede
nekega pokojnika, ki je dan pred smrtjo prestopil v katoliško cerkev, na
zahrbtno prepričevanje katoliškega duhovnika, kot je seveda ugotavljala
evangeličanska stran.
Proč-od-rimsko gibanje je bilo najmočnejše na prelomu stoletja, nato
pa je počasi, leto za letom, pojenjalo na moči.
Evangeličanske vrste severno in zahodno od Maribora, tj. v okolici
Šentilja in v Dravski dolini, pa so poleg spreobrnjencev v začetku 20.
stoletja okrepili tudi kolonisti, ki so jih pod okriljem graškega društva
154
