Page 160 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 160
ŠTUDIJSKI VEČERI
potrebno povedati, da se nacionalna delitev ni stoodstotno pokrivala
z versko. To pomeni, da je bil delež mariborskih Nemcev, ki so zaradi
takih ali drugačnih razlogov bili ali postali člani evangeličanske gmajne,
še vedno znatno nižji od deleža nemških katolikov. Da bi katoliški Nemci
izrazili svoje nestrinjanje z naseljevanjem evangeličanov v Šentilju, je
prišlo celo do odcepitve katoliškega dela nemštva iz društva Südmark.
Slovenski župnik Evald Vračko iz Šentilja jih je namreč javno, v listu
Linzer Volkblatt, opozoril, da kolonizacija poteka pod propagandnim
geslom »Deutsch sein heißt lutherisch sein« (biti Nemec pomeni biti
luteran), ter potrkal na njihovo vest, češ kako lahko podpirajo društvo,
ki je tako očitno usmerjeno proti katolištvu (Zajšek 2013, 73).
Če se poigramo s številkami, je leta 1910, ob zadnjem uradnem popisu
prebivalstva v habsburškem cesarstvu, delež evangeličanov v celotnem
številu meščanov znašal 4,3 %, leta 1913 pa po oceni okoli 7 %. Večje
težave imamo, če želimo ugotoviti, kolikšen je bil delež evangeličanov
med Nemci (tokrat ne nemško govorečih, temveč nemških korenin).
Kot je namreč znano, so v popisih pred prvo svetovno vojno upoštevali
občevalni, ne materni jezik, tako da v mestu leta 1910 gotovo ni živelo
skoraj 23 tisoč ljudi nemškega porekla, temveč manj, in če vzamemo v
obzir to logiko, potem je moral biti delež evangeličanskega prebivalstva
med Nemci zagotovo več kot 10-odstoten, kljub domnevi, da tudi med
evangeličani niso bili izključno Nemci. Bolj objektivni so podatki iz leta
1921. Takrat se je v Mariboru k Nemcem prištevalo okoli 6600 ljudi, od
tega je bilo evangeličanov 862, in če bi bili vsi od teh Nemci, bi od vseh
Nemcev v mestu to zneslo več kot 13 %, ker pa med evangeličani niso bili
izključno Nemci, pomeni, da lahko njihov delež ocenimo na okoli 12 %.
Ker torej ne moremo trditi, da so bili vsi spodnještajerski Nemci ali
vsaj večina člani evangeličanske Cerkve, lahko pa trdimo, da je bila velika
večina članov evangeličanske Cerkve na Spodnjem Štajerskem Nemcev,
bi v zgornjih vrsticah navedeni slogan lahko, kar se tiče širšega maribor-
skega okoliša, modificirali v varianto: »Biti luteran pomeni biti Nemec.«
158
potrebno povedati, da se nacionalna delitev ni stoodstotno pokrivala
z versko. To pomeni, da je bil delež mariborskih Nemcev, ki so zaradi
takih ali drugačnih razlogov bili ali postali člani evangeličanske gmajne,
še vedno znatno nižji od deleža nemških katolikov. Da bi katoliški Nemci
izrazili svoje nestrinjanje z naseljevanjem evangeličanov v Šentilju, je
prišlo celo do odcepitve katoliškega dela nemštva iz društva Südmark.
Slovenski župnik Evald Vračko iz Šentilja jih je namreč javno, v listu
Linzer Volkblatt, opozoril, da kolonizacija poteka pod propagandnim
geslom »Deutsch sein heißt lutherisch sein« (biti Nemec pomeni biti
luteran), ter potrkal na njihovo vest, češ kako lahko podpirajo društvo,
ki je tako očitno usmerjeno proti katolištvu (Zajšek 2013, 73).
Če se poigramo s številkami, je leta 1910, ob zadnjem uradnem popisu
prebivalstva v habsburškem cesarstvu, delež evangeličanov v celotnem
številu meščanov znašal 4,3 %, leta 1913 pa po oceni okoli 7 %. Večje
težave imamo, če želimo ugotoviti, kolikšen je bil delež evangeličanov
med Nemci (tokrat ne nemško govorečih, temveč nemških korenin).
Kot je namreč znano, so v popisih pred prvo svetovno vojno upoštevali
občevalni, ne materni jezik, tako da v mestu leta 1910 gotovo ni živelo
skoraj 23 tisoč ljudi nemškega porekla, temveč manj, in če vzamemo v
obzir to logiko, potem je moral biti delež evangeličanskega prebivalstva
med Nemci zagotovo več kot 10-odstoten, kljub domnevi, da tudi med
evangeličani niso bili izključno Nemci. Bolj objektivni so podatki iz leta
1921. Takrat se je v Mariboru k Nemcem prištevalo okoli 6600 ljudi, od
tega je bilo evangeličanov 862, in če bi bili vsi od teh Nemci, bi od vseh
Nemcev v mestu to zneslo več kot 13 %, ker pa med evangeličani niso bili
izključno Nemci, pomeni, da lahko njihov delež ocenimo na okoli 12 %.
Ker torej ne moremo trditi, da so bili vsi spodnještajerski Nemci ali
vsaj večina člani evangeličanske Cerkve, lahko pa trdimo, da je bila velika
večina članov evangeličanske Cerkve na Spodnjem Štajerskem Nemcev,
bi v zgornjih vrsticah navedeni slogan lahko, kar se tiče širšega maribor-
skega okoliša, modificirali v varianto: »Biti luteran pomeni biti Nemec.«
158
