Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 162
ŠTUDIJSKI VEČERI
Alen Širca
ZGODNJEKRŠČANSKI SPISI
MED KERIGMO IN KANONOM
Bliskovito ekspanzijo krščanstva je omogočila kerigma, oznanilo
odrešenja za vsakega, ki veruje, da je Jezus iz Nazareta Kristus, Mesija,
kar najprej, na praktični ravni, pomeni predvsem to, da Mesija (hebr.
mašiah, aram. mšiha) s svojim Duhom daje novo, večno življenje že
tu na zemlji oziroma je z njim že nastopilo Božje kraljestvo. Kerigmi
je potem sledila kateheza, razlaga, ki je z različnih vidikov osvetljeva-
la vsebino (novega) nauka. Temeljna krščanska izkušnja pa se je od
začetka naprej obnavljala in krepila liturgično: po enkratnem krstu in
vsakotedenski evharistiji. Danes mnogi teologi in biblicisti takšno she-
mo o »enotnem« krščanstvu postavljajo pod vprašaj; poraja se namreč
vprašanje, ali niso na začetku bile vendarle navzoče mnoge povsem
različne in celo nasprotujoče si razlage, »teologije« Dogodka – smrti
in vstajenja Jezusa iz Nazareta –, ki so se med seboj bojevale za pre-
vlado nad drugimi. Skratka, ali ni bilo na začetku mnoštvo in neenost
oziroma enotnost? Še več, ali na začetku sploh lahko govorimo o neki
relativno enotni religiji, krščanstvu?
Takšno vprašanje je prvi postavil nemški teolog in novozavezni stro
kovnjak Walter Bauer (1877–1960) v svojem delu Pravovernost in krivo-
verstvo v najstarejšem krščanstvu iz leta 1934.1 To delo za časa njegovega
nastanka v resnici sploh ni bilo deležno posebne pozornosti, a je toliko
bolj odmevalo po drugi svetovni vojni, zlasti ko je leta 1964 izšla v Nem-
čiji druga izdaja in leta 1971 angleški prevod. Odtlej ta knjiga ne neha
1 Rechtgläubigkeit und Ketzerei im ältesten Christentum (Tübingen: Mohr, 1934). Za
angleški prevod, ki je dostopnejši, gl. Bauer (1934) 1971.
160
Alen Širca
ZGODNJEKRŠČANSKI SPISI
MED KERIGMO IN KANONOM
Bliskovito ekspanzijo krščanstva je omogočila kerigma, oznanilo
odrešenja za vsakega, ki veruje, da je Jezus iz Nazareta Kristus, Mesija,
kar najprej, na praktični ravni, pomeni predvsem to, da Mesija (hebr.
mašiah, aram. mšiha) s svojim Duhom daje novo, večno življenje že
tu na zemlji oziroma je z njim že nastopilo Božje kraljestvo. Kerigmi
je potem sledila kateheza, razlaga, ki je z različnih vidikov osvetljeva-
la vsebino (novega) nauka. Temeljna krščanska izkušnja pa se je od
začetka naprej obnavljala in krepila liturgično: po enkratnem krstu in
vsakotedenski evharistiji. Danes mnogi teologi in biblicisti takšno she-
mo o »enotnem« krščanstvu postavljajo pod vprašaj; poraja se namreč
vprašanje, ali niso na začetku bile vendarle navzoče mnoge povsem
različne in celo nasprotujoče si razlage, »teologije« Dogodka – smrti
in vstajenja Jezusa iz Nazareta –, ki so se med seboj bojevale za pre-
vlado nad drugimi. Skratka, ali ni bilo na začetku mnoštvo in neenost
oziroma enotnost? Še več, ali na začetku sploh lahko govorimo o neki
relativno enotni religiji, krščanstvu?
Takšno vprašanje je prvi postavil nemški teolog in novozavezni stro
kovnjak Walter Bauer (1877–1960) v svojem delu Pravovernost in krivo-
verstvo v najstarejšem krščanstvu iz leta 1934.1 To delo za časa njegovega
nastanka v resnici sploh ni bilo deležno posebne pozornosti, a je toliko
bolj odmevalo po drugi svetovni vojni, zlasti ko je leta 1964 izšla v Nem-
čiji druga izdaja in leta 1971 angleški prevod. Odtlej ta knjiga ne neha
1 Rechtgläubigkeit und Ketzerei im ältesten Christentum (Tübingen: Mohr, 1934). Za
angleški prevod, ki je dostopnejši, gl. Bauer (1934) 1971.
160
