Page 164 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 164
ŠTUDIJSKI VEČERI
širino mnoštva, tako da gre za nekakšno enost v različnosti, čeprav vselej
obstaja meja – naj bo včasih še tako težko določljiva – med krščanskim
in ne-več-krščanskim, »heretičnim«. Seveda pa je tudi to že nekakšen
apriori, na katerega mora staviti pričujoča interpretacija in kot taka ne
more biti »dokazana«. Geneza je na nek način vselej skrita.
Kerigma in kateheza
Grška beseda kérygma v pomenu »pomembnega javnega oznanila«
(Danker 2009, 200) se pojavi v evangelijih v navezavi na Jonovo pre-
roško oznanilo (Mt 12,41; Lk 11,32) in v Pavlovih pismih kot oznanilo
Božjega odrešenja po Jezusu Kristusu (Rim 16,25, 1 Kor 2,4 itn.). Sicer
pa je glagol kerýsso, iz katerega je izpeljan samostalnik kérygma, v Novi
zavezi precej pogost, največkrat v smislu oznanila Božjega kraljestva
in je pogosto semantično blizu samostalniku evangélion, »ev-angelij«,
»dobro oznanilo«.
Preiskovanje zgodnjekrščanske kerigme je v novozaveznih študijah
ukoreninjeno vsaj od nemškega novozaveznega učenjaka Martina Di-
beliusa naprej. Najbolj znano je verjetno Bultmannovo tematiziranje
kerigme v nasprotju do mithosa.
V Novi zavezi naletimo na zgodnjekrščansko apostolsko kerigmo v
Apostolskih delih. Gre za pet Petrovih govorov (Apd 2,14–39; 3,12–26;
4,9–12; 5,29–32 in 10,34–43) in en Pavlov (Apd 13,16–41). Vselej je
v ospredju pričevanje o Kristusovi smrti in vstajenju in takojšni pri-
ho d mesijanskega časa, ki se kaže zlasti v obljubi razlitja Duha na vsa
kega, kdor temu oznanilu veruje. Učinek tega Duha je odpuščanje gre-
hov, spreobrnitev (metánoia), ki jo zapečati krst »v ime Jezusa Kristusa«
(Apd 2,38).
Pavel govori tudi o »besedi odrešenja«, lógos tes soterías, ki daje novo
življenje in sicer tako, da se v verujočega naseli oznanilo – Jezus Kristus
kot životvorni Duh: pneûma zoopoión (1 Kor 15,45) oziroma Duh, ki
oživlja oziroma ki daje (novo) življenje. Bistveno za Pavlovo oznanilo
in njegovo razumevanje krščanstva sploh je apel k interiorizaciji, po-
notranjenosti. Zato na primer v Pismu Galačanom (Gal 2,20) govori o
162
širino mnoštva, tako da gre za nekakšno enost v različnosti, čeprav vselej
obstaja meja – naj bo včasih še tako težko določljiva – med krščanskim
in ne-več-krščanskim, »heretičnim«. Seveda pa je tudi to že nekakšen
apriori, na katerega mora staviti pričujoča interpretacija in kot taka ne
more biti »dokazana«. Geneza je na nek način vselej skrita.
Kerigma in kateheza
Grška beseda kérygma v pomenu »pomembnega javnega oznanila«
(Danker 2009, 200) se pojavi v evangelijih v navezavi na Jonovo pre-
roško oznanilo (Mt 12,41; Lk 11,32) in v Pavlovih pismih kot oznanilo
Božjega odrešenja po Jezusu Kristusu (Rim 16,25, 1 Kor 2,4 itn.). Sicer
pa je glagol kerýsso, iz katerega je izpeljan samostalnik kérygma, v Novi
zavezi precej pogost, največkrat v smislu oznanila Božjega kraljestva
in je pogosto semantično blizu samostalniku evangélion, »ev-angelij«,
»dobro oznanilo«.
Preiskovanje zgodnjekrščanske kerigme je v novozaveznih študijah
ukoreninjeno vsaj od nemškega novozaveznega učenjaka Martina Di-
beliusa naprej. Najbolj znano je verjetno Bultmannovo tematiziranje
kerigme v nasprotju do mithosa.
V Novi zavezi naletimo na zgodnjekrščansko apostolsko kerigmo v
Apostolskih delih. Gre za pet Petrovih govorov (Apd 2,14–39; 3,12–26;
4,9–12; 5,29–32 in 10,34–43) in en Pavlov (Apd 13,16–41). Vselej je
v ospredju pričevanje o Kristusovi smrti in vstajenju in takojšni pri-
ho d mesijanskega časa, ki se kaže zlasti v obljubi razlitja Duha na vsa
kega, kdor temu oznanilu veruje. Učinek tega Duha je odpuščanje gre-
hov, spreobrnitev (metánoia), ki jo zapečati krst »v ime Jezusa Kristusa«
(Apd 2,38).
Pavel govori tudi o »besedi odrešenja«, lógos tes soterías, ki daje novo
življenje in sicer tako, da se v verujočega naseli oznanilo – Jezus Kristus
kot životvorni Duh: pneûma zoopoión (1 Kor 15,45) oziroma Duh, ki
oživlja oziroma ki daje (novo) življenje. Bistveno za Pavlovo oznanilo
in njegovo razumevanje krščanstva sploh je apel k interiorizaciji, po-
notranjenosti. Zato na primer v Pismu Galačanom (Gal 2,20) govori o
162
