Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 163
ALEN ŠIRCA
buriti duhove zahodne akademske teologije in biblicistike. Temeljna
(hipo)teza tega dela je, da v najzgodnejšem krščanstvu ni bilo nobene de-
litve med »ortodoksnostjo (pravovernostjo)« in »herezijo«, temveč da so
obstajala različna »krščanstva«, ki so se med seboj bojevala za prevlado.
V tem boju pa naj bi naposled zmagala rimska Cerkev, ki je potem vse
druge oblike »krščanstva« duhovno, kulturno, ekonomsko in politično
zatrla in jih proglasila za herezije (Bauer [1934] 1971), tako da se je pred-
vsem od tretjega stoletja čedalje bolj oblikovalo monolitno »imperialistič-
no« krščanstvo, kakršno z večjimi in manjšimi nadaljnjimi zgodovinski-
mi delitvami obstaja vse do danes. Takšnemu radikalno drugačnemu
pogled u na začetek krščanstva danes mnogi sledijo. V zadnjem času je
eden izmed najglasnejših zagovornikov in nadaljevalcev Bauerjeve teze
Bart D. Ehrman, ki govori o »izgubljenih krščanstvih« (Ehrman 2003),
do katerih se moramo danes dokopati, saj morda ponujajo resnico, ki jo
je t. i. Vélika cerkev (Grosskirche) hotela za vedno uničiti.
Pri tem je seveda takoj na začetku treba poudariti, da gre pri tem
vprašanju najprej za metodološki problem. V kontekstu sodobne religi-
ologije in kulturologije, v katerega se umešča tudi večji del sodobnega
znanstvenega preučevanja zgodnjega krščanstva, se na filozofski ravni
najprej postavlja problem identitete in diference. V skladu s postmo-
dernim ontološkim relativizmom, ki ga je zaplodila zlasti francoska
(post)strukturalistična filozofija v šestdesetih in sedemdesetih letih 20.
stoletja, naj ne bi bilo »enega«, »biti«, ampak samo mnoštvo, stihija čiste
heterogenosti. V skladu s takšnim radikalnim ontološkim pluralizmom
je vsak identiteta, celota, eno(tno)st nujno konstrukt, katerega bistvo je
lahko samo volja do moči in oblasti. Ker je v sodobnem akademskem
svetu v humanistiki sprejemanje takšne ontologije skoraj dogmatično,
se redko kdo vprašuje, kaj je tu že vselej apriori predpostavljeno in kaj
ne, tudi sodobna novozavezna znanost, biblicistika in teologija nista pri
tem nobena izjema.
Ta prispevek skuša z nekaj zgledi osvetliti nevarnost popreproščenega
radikalističnega mišljenja; treba je namreč pluti med Scilo pluralizma in
Karibdo monizma, in sicer naproti bolj fleksibilni, »dialektični« poziciji.
Enotnost zgodnjega krščanstva je namreč treba misliti organsko, ne kot
vase zaprt in togo sklenjen monolit: gre za enotnost, ki vključuje vso
161
buriti duhove zahodne akademske teologije in biblicistike. Temeljna
(hipo)teza tega dela je, da v najzgodnejšem krščanstvu ni bilo nobene de-
litve med »ortodoksnostjo (pravovernostjo)« in »herezijo«, temveč da so
obstajala različna »krščanstva«, ki so se med seboj bojevala za prevlado.
V tem boju pa naj bi naposled zmagala rimska Cerkev, ki je potem vse
druge oblike »krščanstva« duhovno, kulturno, ekonomsko in politično
zatrla in jih proglasila za herezije (Bauer [1934] 1971), tako da se je pred-
vsem od tretjega stoletja čedalje bolj oblikovalo monolitno »imperialistič-
no« krščanstvo, kakršno z večjimi in manjšimi nadaljnjimi zgodovinski-
mi delitvami obstaja vse do danes. Takšnemu radikalno drugačnemu
pogled u na začetek krščanstva danes mnogi sledijo. V zadnjem času je
eden izmed najglasnejših zagovornikov in nadaljevalcev Bauerjeve teze
Bart D. Ehrman, ki govori o »izgubljenih krščanstvih« (Ehrman 2003),
do katerih se moramo danes dokopati, saj morda ponujajo resnico, ki jo
je t. i. Vélika cerkev (Grosskirche) hotela za vedno uničiti.
Pri tem je seveda takoj na začetku treba poudariti, da gre pri tem
vprašanju najprej za metodološki problem. V kontekstu sodobne religi-
ologije in kulturologije, v katerega se umešča tudi večji del sodobnega
znanstvenega preučevanja zgodnjega krščanstva, se na filozofski ravni
najprej postavlja problem identitete in diference. V skladu s postmo-
dernim ontološkim relativizmom, ki ga je zaplodila zlasti francoska
(post)strukturalistična filozofija v šestdesetih in sedemdesetih letih 20.
stoletja, naj ne bi bilo »enega«, »biti«, ampak samo mnoštvo, stihija čiste
heterogenosti. V skladu s takšnim radikalnim ontološkim pluralizmom
je vsak identiteta, celota, eno(tno)st nujno konstrukt, katerega bistvo je
lahko samo volja do moči in oblasti. Ker je v sodobnem akademskem
svetu v humanistiki sprejemanje takšne ontologije skoraj dogmatično,
se redko kdo vprašuje, kaj je tu že vselej apriori predpostavljeno in kaj
ne, tudi sodobna novozavezna znanost, biblicistika in teologija nista pri
tem nobena izjema.
Ta prispevek skuša z nekaj zgledi osvetliti nevarnost popreproščenega
radikalističnega mišljenja; treba je namreč pluti med Scilo pluralizma in
Karibdo monizma, in sicer naproti bolj fleksibilni, »dialektični« poziciji.
Enotnost zgodnjega krščanstva je namreč treba misliti organsko, ne kot
vase zaprt in togo sklenjen monolit: gre za enotnost, ki vključuje vso
161
