Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 166
ŠTUDIJSKI VEČERI
Cerkvi na začetku ni posebno mudilo s produciranjem spisov: prva
desetletja so v ospredju kerigma, se pravi oznanilo, kateheza in liturgija.
Krščanski kanonski spisi (zbrani v Novo zaveze) naj bi nastali nekje
med leti 60 in 150. Sama kanonizacija pa je bila dokončno zaključena šele
v 5. stoletju. Za to obdobje pa je značilna variabilnost oziroma prepust-
nost. Vse Cerkve se glede kanoničnosti posameznih spisov niso povsem
strinjale. Sirska cerkev je, na primer, do 5. stoletja imela za kanonične
samo dvaindvajset spisov (gre za Novo zavezo brez Drugega Petrovega
pisma, Drugega in Tretjega Janezovega pisma, Judovega pisma in Janezove-
ga Razodetja). Etiopska Cerkev je bila bolj inkluzivna, sedemindvajsetim
splošno sprejetim spisom je dodala še osem drugih, med njimi Petrovo
pismo Klementu (Etiopsko Klementovo pismo), t. i. Etiopsko didaskalijo
in Knjigo zaveze (Mašafa kidan).
Na drugi strani so se dolgo časa za kanonični status bojevala besedila,
ki so jim zgodnjekrščanske skupnosti soglasno pripisovale navdihnjen
značaj, vendar so na koncu zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izpadli iz
kanona. To so predvsem: Hermov Pastir, Barnabovo pismo, Didahe (Nauk
dvanajstih apostolov), Prvo Klementovo pismo in Petrovo Razodetje.3
Morda najstarejši seznam novozaveznih besedil – vsaj če drži, da je
nastal ob koncu 2. stoletja –, je t. i. Muratorijev fragment ali »kanon«,
ki vsebuje spisek besedil zelo podoben končnemu stadiju Nove zaveze
(izključeno je na primer Pismo Hebrejcem in pogojno sprejeto Pavlovo
Razodetje). Po novejših raziskavah naj bi bil avtor tega seznama nihče
drug kot na ozemlju današnje Slovenije živeči zgodnjekrščanski pisec
Viktorin Ptujski (Armstrong 2008, 1–34).
Na nastanek novozaveznega kanona je vplivalo več faktorjev.4 Morda
je bil najpomembnejši razlog za uvrstitev kakega spisa v novozavezni
kanon branje in razlaga spisov pri bogoslužju v sinagogi, ki je rabilo za
prototip krščanski praksi. Najverjetneje pa je za nastanek novega kor-
pusa kanoničnih besedil imel pomembno vlogo model Septuaginte kot
za prvo Cerkev že sprejeto sveto besedilo.
3 In sicer gre za grško Petrovo razodetje, saj iz 2. stoletja poznamo tudi etiopsko in
koptsko različico. Zadnja je povsem samostojno besedilo. (Kocijančič in Snoj 2015,
1047)
4 Tu selektivno povzemam po Carson (1992) 2005, 726 isl. in Gamble 2000, 183–195.
164
Cerkvi na začetku ni posebno mudilo s produciranjem spisov: prva
desetletja so v ospredju kerigma, se pravi oznanilo, kateheza in liturgija.
Krščanski kanonski spisi (zbrani v Novo zaveze) naj bi nastali nekje
med leti 60 in 150. Sama kanonizacija pa je bila dokončno zaključena šele
v 5. stoletju. Za to obdobje pa je značilna variabilnost oziroma prepust-
nost. Vse Cerkve se glede kanoničnosti posameznih spisov niso povsem
strinjale. Sirska cerkev je, na primer, do 5. stoletja imela za kanonične
samo dvaindvajset spisov (gre za Novo zavezo brez Drugega Petrovega
pisma, Drugega in Tretjega Janezovega pisma, Judovega pisma in Janezove-
ga Razodetja). Etiopska Cerkev je bila bolj inkluzivna, sedemindvajsetim
splošno sprejetim spisom je dodala še osem drugih, med njimi Petrovo
pismo Klementu (Etiopsko Klementovo pismo), t. i. Etiopsko didaskalijo
in Knjigo zaveze (Mašafa kidan).
Na drugi strani so se dolgo časa za kanonični status bojevala besedila,
ki so jim zgodnjekrščanske skupnosti soglasno pripisovale navdihnjen
značaj, vendar so na koncu zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izpadli iz
kanona. To so predvsem: Hermov Pastir, Barnabovo pismo, Didahe (Nauk
dvanajstih apostolov), Prvo Klementovo pismo in Petrovo Razodetje.3
Morda najstarejši seznam novozaveznih besedil – vsaj če drži, da je
nastal ob koncu 2. stoletja –, je t. i. Muratorijev fragment ali »kanon«,
ki vsebuje spisek besedil zelo podoben končnemu stadiju Nove zaveze
(izključeno je na primer Pismo Hebrejcem in pogojno sprejeto Pavlovo
Razodetje). Po novejših raziskavah naj bi bil avtor tega seznama nihče
drug kot na ozemlju današnje Slovenije živeči zgodnjekrščanski pisec
Viktorin Ptujski (Armstrong 2008, 1–34).
Na nastanek novozaveznega kanona je vplivalo več faktorjev.4 Morda
je bil najpomembnejši razlog za uvrstitev kakega spisa v novozavezni
kanon branje in razlaga spisov pri bogoslužju v sinagogi, ki je rabilo za
prototip krščanski praksi. Najverjetneje pa je za nastanek novega kor-
pusa kanoničnih besedil imel pomembno vlogo model Septuaginte kot
za prvo Cerkev že sprejeto sveto besedilo.
3 In sicer gre za grško Petrovo razodetje, saj iz 2. stoletja poznamo tudi etiopsko in
koptsko različico. Zadnja je povsem samostojno besedilo. (Kocijančič in Snoj 2015,
1047)
4 Tu selektivno povzemam po Carson (1992) 2005, 726 isl. in Gamble 2000, 183–195.
164
