Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 167
ALEN ŠIRCA
Kot spodbuda za opredelitev avtentičnih oziroma kanoničnih novo-
zaveznih spisov so lahko vplivale tudi heretične skupnosti, ki so lahko
preferirale drugačne spise. Na primer markioniti, pripadniki kvazi-
-gnostične ločine, ki so gojili izrazit dualizem in so v celoti zavračali
judovsko Biblijo, naj bi – vsaj po starejših raziskavah – kmalu, še pred
Véliko cerkvijo, oblikovali svoj kanon, pri čemer naj bi za kanoničnega
priznavali samo okrnjen Lukov evangelij in deset Pavlovih pisem. No-
vejše raziskave sicer dvomijo, da bi Markion, ustanovitelj ločine, ki je
bil leta 144 izgnan iz rimske skupnosti, imel resnični namen sestaviti
svoj kanon.
Evzebij Cezarejski (ok. 260–340), je bil eden izmed prvih, ki je kritič-
no razpravljal o novozaveznem kanonu. V svoji Cerkveni zgodovini uvaja
tri kategorije spisov, ki se »potegujejo« za kanoničnost, in sicer »sprejete
knjige« (homologoûmenoi), ki zajemajo štiri evangelije, štirinajst Pavlo-
vih pisem, Apostolska dela, Prvo Janezovo pismo in Prvo Petrovo pismo
(z zadržki tudi Janezovo Razodetje). Potem omenja »knjige, katerim je
mogoče oporekati glede kanoničnosti« (antilegómenoi), ki jih imenuje
tudi sporne (nothoi): sem uvršča Jakobovo pismo, Judovo pismo, Drugo
Petrovo pismo, Drugo in Tretje Janezovo pismo, Pavlova dela, Hermov
Pastir, Petrovo razodetje, Didahe in Evangelij Hebrejcev. V zadnjo sku-
pino spadajo »knjige, ki jih propagirajo heretiki«, kot da bi jih napisali
apostoli: na primer Petrov in Tomažev evangelij, Andrejeva in Janezova
dela itn. Za Evzebija in najverjetneje tudi za vso Cerkev njegovega časa,
je bilo vseh »sprejetih« knjig samo enaindvajset (oziroma dvaindvajset,
če štejemo še Janezovo razodetje).
Na kanoničnost je veliko vplivalo tudi avtoritativno mnenje cerkve-
nih očetov. Ti soglasno zavračajo besedila z gnostičnimi elementi. V
tem oziru pa je imel gotovo največjo vlogo grški oče Atanazij Aleksan-
drijski, ki je leta 367 izdal Velikonočno pismo, v katerem se zavzema za
sedemindvajset kanoničnih besedil. To pismo je imelo velik vpliv na
končno podobo kanona. Kakor koli že, večina skupnosti tako na Vzho-
du kot na Zahodu je brez kakšne papeške mašinerije moči sprejel vseh
sedemindvajset besedil za kanonične do konca 5. stoletja.
Ne nazadnje ne smemo spregledati tudi eno izmed pomembnih dej-
stev novozaveznega kanona, namreč to, da fizična podlaga krščanskega
165
Kot spodbuda za opredelitev avtentičnih oziroma kanoničnih novo-
zaveznih spisov so lahko vplivale tudi heretične skupnosti, ki so lahko
preferirale drugačne spise. Na primer markioniti, pripadniki kvazi-
-gnostične ločine, ki so gojili izrazit dualizem in so v celoti zavračali
judovsko Biblijo, naj bi – vsaj po starejših raziskavah – kmalu, še pred
Véliko cerkvijo, oblikovali svoj kanon, pri čemer naj bi za kanoničnega
priznavali samo okrnjen Lukov evangelij in deset Pavlovih pisem. No-
vejše raziskave sicer dvomijo, da bi Markion, ustanovitelj ločine, ki je
bil leta 144 izgnan iz rimske skupnosti, imel resnični namen sestaviti
svoj kanon.
Evzebij Cezarejski (ok. 260–340), je bil eden izmed prvih, ki je kritič-
no razpravljal o novozaveznem kanonu. V svoji Cerkveni zgodovini uvaja
tri kategorije spisov, ki se »potegujejo« za kanoničnost, in sicer »sprejete
knjige« (homologoûmenoi), ki zajemajo štiri evangelije, štirinajst Pavlo-
vih pisem, Apostolska dela, Prvo Janezovo pismo in Prvo Petrovo pismo
(z zadržki tudi Janezovo Razodetje). Potem omenja »knjige, katerim je
mogoče oporekati glede kanoničnosti« (antilegómenoi), ki jih imenuje
tudi sporne (nothoi): sem uvršča Jakobovo pismo, Judovo pismo, Drugo
Petrovo pismo, Drugo in Tretje Janezovo pismo, Pavlova dela, Hermov
Pastir, Petrovo razodetje, Didahe in Evangelij Hebrejcev. V zadnjo sku-
pino spadajo »knjige, ki jih propagirajo heretiki«, kot da bi jih napisali
apostoli: na primer Petrov in Tomažev evangelij, Andrejeva in Janezova
dela itn. Za Evzebija in najverjetneje tudi za vso Cerkev njegovega časa,
je bilo vseh »sprejetih« knjig samo enaindvajset (oziroma dvaindvajset,
če štejemo še Janezovo razodetje).
Na kanoničnost je veliko vplivalo tudi avtoritativno mnenje cerkve-
nih očetov. Ti soglasno zavračajo besedila z gnostičnimi elementi. V
tem oziru pa je imel gotovo največjo vlogo grški oče Atanazij Aleksan-
drijski, ki je leta 367 izdal Velikonočno pismo, v katerem se zavzema za
sedemindvajset kanoničnih besedil. To pismo je imelo velik vpliv na
končno podobo kanona. Kakor koli že, večina skupnosti tako na Vzho-
du kot na Zahodu je brez kakšne papeške mašinerije moči sprejel vseh
sedemindvajset besedil za kanonične do konca 5. stoletja.
Ne nazadnje ne smemo spregledati tudi eno izmed pomembnih dej-
stev novozaveznega kanona, namreč to, da fizična podlaga krščanskega
165
