Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 168
ŠTUDIJSKI VEČERI
kanona ni več zvitek, kakor pri judovski Bibliji, ampak kodeks, ki je veliko
bolj »prenosen« in praktičen za uporabo kot zadnji.
Bruce M. Metzger, eden izmed najvidnejših preučevalcev nastanka
novozaveznega kanona, navaja tri poglavitne kriterije kanoničnosti no-
vozaveznih besedil:
1. Navdihnjenost: Po Metzgerju raziskava grškega pojma theópneus tos
(»od boga navdihnjen«) v zgodnjekrščanskih spisih kaže, da je zgodnja
Cerkev razumela navdihnjenost zelo široko. Tudi drugi, nekanonični
spisi, so lahko navdihnjeni. Še več, nenavdihnjen lahko v določenih
kontekstih pomeni toliko kot nekrščanski, zato navdihnjenost ni temeljni
kriterij kanoničnosti (Metzger 1987, 254–7).
2. Ortodoksnost (pravovernost), ki jo izraža »pravilo vere« (gr. ho
kánon tês písteos, lat. regula fidei). Tu gre v temelju za harmonijo med
religioznimi teksti in vero, ki je izkušana v skupnosti, Cerkvi in se ma-
nifestira skozi osnovni nabor verskih resnic, ki služijo kot standard pra-
vovernosti.
3. Avtoritativnost oziroma apostolskost: »Kanonični spisi so avto-
ritativni, ker so obstoječ literarni depozit neposrednih ali posrednih
apostolskih pričevanj, na katerih temelji poznejše pričevanje Cerkve.«
(Metzger 1987, 265) Cerkveni očetje se vedno sklicujejo na avtentično
apostolskost, vsaka psevdonimnost jim je sumljiva.
Metzger povrhu opozarja, da pri preučevanju novozaveznega kanona
nikakor ne moremo mimo osupljivega dejstva, da je obstajal širok konsenz
med Cerkvami, ki so se razprostirale vse od Britanije do Mezopotamije:
»To, kar je zares presenetljivo, je, da je bila, kljub temu, da so robovi
novozaveznega kanona ostali spremenljivi še stoletja, dosežena visoka
stopnja soglasja glede velikega dela Nove zaveze v prvih dveh stoletjih
med zelo različnimi in razpršenimi skupnostmi ne samo v sredozemskem
svetu, ampak tudi na območju, segajočem od Britanije do Mezopotamije.«
(Metzger 1987, 254)
Klaus Berger podobno ugotavlja, da »kanon raste skladno s skup
nostjo«: »Nadregionalna enotnost Cerkve raste istočasno z novozave-
znim kanonom, eno pogojuje drugo.« (Berger 1995, 773) Takšnemu
»tradicionalnemu« pogledu pa odločno nasprotuje Bart D. Ehrman in
166
kanona ni več zvitek, kakor pri judovski Bibliji, ampak kodeks, ki je veliko
bolj »prenosen« in praktičen za uporabo kot zadnji.
Bruce M. Metzger, eden izmed najvidnejših preučevalcev nastanka
novozaveznega kanona, navaja tri poglavitne kriterije kanoničnosti no-
vozaveznih besedil:
1. Navdihnjenost: Po Metzgerju raziskava grškega pojma theópneus tos
(»od boga navdihnjen«) v zgodnjekrščanskih spisih kaže, da je zgodnja
Cerkev razumela navdihnjenost zelo široko. Tudi drugi, nekanonični
spisi, so lahko navdihnjeni. Še več, nenavdihnjen lahko v določenih
kontekstih pomeni toliko kot nekrščanski, zato navdihnjenost ni temeljni
kriterij kanoničnosti (Metzger 1987, 254–7).
2. Ortodoksnost (pravovernost), ki jo izraža »pravilo vere« (gr. ho
kánon tês písteos, lat. regula fidei). Tu gre v temelju za harmonijo med
religioznimi teksti in vero, ki je izkušana v skupnosti, Cerkvi in se ma-
nifestira skozi osnovni nabor verskih resnic, ki služijo kot standard pra-
vovernosti.
3. Avtoritativnost oziroma apostolskost: »Kanonični spisi so avto-
ritativni, ker so obstoječ literarni depozit neposrednih ali posrednih
apostolskih pričevanj, na katerih temelji poznejše pričevanje Cerkve.«
(Metzger 1987, 265) Cerkveni očetje se vedno sklicujejo na avtentično
apostolskost, vsaka psevdonimnost jim je sumljiva.
Metzger povrhu opozarja, da pri preučevanju novozaveznega kanona
nikakor ne moremo mimo osupljivega dejstva, da je obstajal širok konsenz
med Cerkvami, ki so se razprostirale vse od Britanije do Mezopotamije:
»To, kar je zares presenetljivo, je, da je bila, kljub temu, da so robovi
novozaveznega kanona ostali spremenljivi še stoletja, dosežena visoka
stopnja soglasja glede velikega dela Nove zaveze v prvih dveh stoletjih
med zelo različnimi in razpršenimi skupnostmi ne samo v sredozemskem
svetu, ampak tudi na območju, segajočem od Britanije do Mezopotamije.«
(Metzger 1987, 254)
Klaus Berger podobno ugotavlja, da »kanon raste skladno s skup
nostjo«: »Nadregionalna enotnost Cerkve raste istočasno z novozave-
znim kanonom, eno pogojuje drugo.« (Berger 1995, 773) Takšnemu
»tradicionalnemu« pogledu pa odločno nasprotuje Bart D. Ehrman in
166
