Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 169
ALEN ŠIRCA
na vprašanje, od kod je izšla Nova zaveza, provokativno odgovarja: »Izšla
je od zmage proto-ortodoksnežev. Kaj pa, če bi zmagala druga skupina?
Kaj če Nova zaveza ne bi vsebovala Govora na gori, ampak gnostične
nauke, ki jih je Jezus razkril svojim učencem po svojem vstajenju? Kaj če
ne bi vsebovala Pavlovih in Petrovih pisem, ampak Ptolemejevo in Bar-
nabovo pismo? Kaj če ne bi vsebovala Matejevega, Markovega, Lukovega
in Janezovega evangelija, ampak Tomažev, Filipov, Marijin in Nikodemov
evangelij?« (Ehrman 2003, 248)5
Krščanstvo 2. stoletja
Krščanstvo 2. stoletja je bilo nedvomno pestro, čeprav je res, da je
naš vpogled v to obdobje še zelo luknjast, saj je za to stoletje poman-
kanje virov, vsaj v primerjavi s poznejšimi stoletji, zelo veliko. To, kar
je »pristno« krščansko, se počasi izkristalizira v konfrontaciji s skraj-
nostmi: na eni strani gnosticizem, na drugi strani (prekomerno) juda-
iziranje (na primer ebioniti). Gnosticizem se je kar se da odmaknil od
judovskih korenin in se usmeril v etnokrščanske (»poganske«) prakse.
Tu je pomembna tudi vloga drugih in drugačnih filozofsko-teoloških
sistemov (na primer srednji platonizem, vzhodnjaške mitologije). Ne-
kako bi težko pritrdili znanemu mnenju Christopha Markschiesa, da
je bil gnosticizem laboratorij krščanske teologije (Markschies 2003,
120). Povrhu se je za ključno vprašanje izkazalo, kdo je v resnici Jezus
iz Nazareta. Grosskirche polagoma pride do spoznanja, da gre za Boga
in človeka hkrati, za Bogočloveka, medtem ko tako judaizirajoče kot
gnostične skupnosti v njem vidijo samo človeka, ki podaja odrešenjski
nauk, oziroma zgolj človeškega mesijo.
Tu seveda ni prostora za obširno obravnavo »pluralnega« krščanstva
2. stoletja. Omejil se bom samo na tri primere.
5 Gl. tudi Ehrman 2009, 191–223. Erhmanove argumente najostreje pobijata Andreas
J. Kostenberger in Michael J. Kruger v knjigi The Heresy of Orthodoxy (2010), v kateri
med drugim ugotavljata, da je novozavezni kanon sam izredno pluralističen, čeprav v
celoti gledano vendarle enoten. Zanimivo je, da tudi ugotavljata, da je bilo krščanstvo
Vélike cerkve tolerantnejše od »herezij« (Kostenberger in Kruger 2010, 70).
167
na vprašanje, od kod je izšla Nova zaveza, provokativno odgovarja: »Izšla
je od zmage proto-ortodoksnežev. Kaj pa, če bi zmagala druga skupina?
Kaj če Nova zaveza ne bi vsebovala Govora na gori, ampak gnostične
nauke, ki jih je Jezus razkril svojim učencem po svojem vstajenju? Kaj če
ne bi vsebovala Pavlovih in Petrovih pisem, ampak Ptolemejevo in Bar-
nabovo pismo? Kaj če ne bi vsebovala Matejevega, Markovega, Lukovega
in Janezovega evangelija, ampak Tomažev, Filipov, Marijin in Nikodemov
evangelij?« (Ehrman 2003, 248)5
Krščanstvo 2. stoletja
Krščanstvo 2. stoletja je bilo nedvomno pestro, čeprav je res, da je
naš vpogled v to obdobje še zelo luknjast, saj je za to stoletje poman-
kanje virov, vsaj v primerjavi s poznejšimi stoletji, zelo veliko. To, kar
je »pristno« krščansko, se počasi izkristalizira v konfrontaciji s skraj-
nostmi: na eni strani gnosticizem, na drugi strani (prekomerno) juda-
iziranje (na primer ebioniti). Gnosticizem se je kar se da odmaknil od
judovskih korenin in se usmeril v etnokrščanske (»poganske«) prakse.
Tu je pomembna tudi vloga drugih in drugačnih filozofsko-teoloških
sistemov (na primer srednji platonizem, vzhodnjaške mitologije). Ne-
kako bi težko pritrdili znanemu mnenju Christopha Markschiesa, da
je bil gnosticizem laboratorij krščanske teologije (Markschies 2003,
120). Povrhu se je za ključno vprašanje izkazalo, kdo je v resnici Jezus
iz Nazareta. Grosskirche polagoma pride do spoznanja, da gre za Boga
in človeka hkrati, za Bogočloveka, medtem ko tako judaizirajoče kot
gnostične skupnosti v njem vidijo samo človeka, ki podaja odrešenjski
nauk, oziroma zgolj človeškega mesijo.
Tu seveda ni prostora za obširno obravnavo »pluralnega« krščanstva
2. stoletja. Omejil se bom samo na tri primere.
5 Gl. tudi Ehrman 2009, 191–223. Erhmanove argumente najostreje pobijata Andreas
J. Kostenberger in Michael J. Kruger v knjigi The Heresy of Orthodoxy (2010), v kateri
med drugim ugotavljata, da je novozavezni kanon sam izredno pluralističen, čeprav v
celoti gledano vendarle enoten. Zanimivo je, da tudi ugotavljata, da je bilo krščanstvo
Vélike cerkve tolerantnejše od »herezij« (Kostenberger in Kruger 2010, 70).
167
