Page 170 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 170
ŠTUDIJSKI VEČERI
Petrov evangelij po nekaterih novejših hipotezah naj ne bi bil odvisen
od kanoničnih evangelijev, ampak je »veliko verjetneje, da kanonični
evangeliji in Petrov evangelij črpajo iz skupnega izročila« (Kocijančič in
Snoj 2015, 593). Klaus Berger meni, da bi lahko besedilo datirali najpo-
zneje v leto 75 po Kr. (Berger v Kocijančič in Snoj 2015, 593). Takšno
mnenje je povsem manjšinsko. Večina strokovnjakov soglaša, da je delo
nastalo v 2. stoletju. Prvič ga omenja Serapion Antiohijski ok. leta 190.
Paul Foster v svoji nedavni avtoritativni študiji o Petrovem evangeliju,
meni, da je ta najverjetneje nastal v drugi polovici 2. stoletja nekje v Si-
riji, čeprav so ga zelo kmalu poznali tudi v Egiptu (Foster 2010, 172–4).
Za razliko od kanoničnih evangelijev je poročilo o Jezusovem praz
nem grobu tu precej fantastično obarvano, verjetno z namenom, da bi
imponiralo z opisom numinoznih pojavov, ki naj poudarijo čudežnost
in veličino nadnaravnega:
Ko je napočilo jutro sobote, se je množica iz Jeruzalema in okolice
odpravila, da bi videla zapečateno grobnico. Toda tiste noči, preden je
napočil Gospodov dan in so vojaki v dvoje stali na straži, se je na nebu
zaslišal mogočen glas. Videli so, kako so se razprla nebesa, od tam pa sta
v polnem sijaju spustila dva moška in se približala grobnici. Kamen, ki
je bil postavljen pred vhod, se je odvalil sam od sebe in se pomaknil na
stran, tako da se je grobnica odprla in sta oba mladeniča stopila vanjo.
Ko so vojaki to videli, so prebudili stotnika in starešine, ki so tudi
stražili z njimi. Medtem ko so jim razlagali, kaj so videli, so znova uzrli
tri moške, ki so prihajali iz grobnice. Dva od njih sta podpirala tretjega,
sledil pa jim je križ. Glavi prvih dveh sta segali do neba, medtem ko je
glava tistega, ki sta ga nosila na rokah, prestopila nebesa. (Kocijančič
in Snoj 2015, 595–6)
Interes za opisovanje inkomenzurabilnih razsežnosti glav tu posega
na področje fantastičnega in temu besedilu daje pečat neavtentičnosti.
Kanonični evangeliji so praviloma veliko bolj »zadržani« in »realistični«.
Čeprav je Petrov evangelij – vsaj kolikor je izpričano v virih – uporabljala
neka skupnosti v Siriji pri bogoslužju, je kmalu – tudi zaradi negativne-
ga mnenja nekaterih cerkvenih očetov (Evzebij Cezarejski, Hieronim,
Didim Slepi) – obveljal za apokrif.
168
Petrov evangelij po nekaterih novejših hipotezah naj ne bi bil odvisen
od kanoničnih evangelijev, ampak je »veliko verjetneje, da kanonični
evangeliji in Petrov evangelij črpajo iz skupnega izročila« (Kocijančič in
Snoj 2015, 593). Klaus Berger meni, da bi lahko besedilo datirali najpo-
zneje v leto 75 po Kr. (Berger v Kocijančič in Snoj 2015, 593). Takšno
mnenje je povsem manjšinsko. Večina strokovnjakov soglaša, da je delo
nastalo v 2. stoletju. Prvič ga omenja Serapion Antiohijski ok. leta 190.
Paul Foster v svoji nedavni avtoritativni študiji o Petrovem evangeliju,
meni, da je ta najverjetneje nastal v drugi polovici 2. stoletja nekje v Si-
riji, čeprav so ga zelo kmalu poznali tudi v Egiptu (Foster 2010, 172–4).
Za razliko od kanoničnih evangelijev je poročilo o Jezusovem praz
nem grobu tu precej fantastično obarvano, verjetno z namenom, da bi
imponiralo z opisom numinoznih pojavov, ki naj poudarijo čudežnost
in veličino nadnaravnega:
Ko je napočilo jutro sobote, se je množica iz Jeruzalema in okolice
odpravila, da bi videla zapečateno grobnico. Toda tiste noči, preden je
napočil Gospodov dan in so vojaki v dvoje stali na straži, se je na nebu
zaslišal mogočen glas. Videli so, kako so se razprla nebesa, od tam pa sta
v polnem sijaju spustila dva moška in se približala grobnici. Kamen, ki
je bil postavljen pred vhod, se je odvalil sam od sebe in se pomaknil na
stran, tako da se je grobnica odprla in sta oba mladeniča stopila vanjo.
Ko so vojaki to videli, so prebudili stotnika in starešine, ki so tudi
stražili z njimi. Medtem ko so jim razlagali, kaj so videli, so znova uzrli
tri moške, ki so prihajali iz grobnice. Dva od njih sta podpirala tretjega,
sledil pa jim je križ. Glavi prvih dveh sta segali do neba, medtem ko je
glava tistega, ki sta ga nosila na rokah, prestopila nebesa. (Kocijančič
in Snoj 2015, 595–6)
Interes za opisovanje inkomenzurabilnih razsežnosti glav tu posega
na področje fantastičnega in temu besedilu daje pečat neavtentičnosti.
Kanonični evangeliji so praviloma veliko bolj »zadržani« in »realistični«.
Čeprav je Petrov evangelij – vsaj kolikor je izpričano v virih – uporabljala
neka skupnosti v Siriji pri bogoslužju, je kmalu – tudi zaradi negativne-
ga mnenja nekaterih cerkvenih očetov (Evzebij Cezarejski, Hieronim,
Didim Slepi) – obveljal za apokrif.
168
