Page 171 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 171
ALEN ŠIRCA
Tacijan (2. polovica 2. stoletja) je zanimiv primer prehajanja iz orto-
doksnega krščanstva v bolj heterodoksne vode. Po rodu je bil Sirec, a je
postal član rimske skupnosti, ki jo je vodil Justin Mučenec. Po njegovi
smrti se je vrnil na Vzhod in se pridružil enkratitskim skupnostim,
ki so gojile rigorozni asketizem in odpor do grške kulture. Cerkveni
zgodovinar Epifanij poroča, da je šel Tacijan celo tako daleč, da tudi pri
evharistiji ni uporabljal vina, ampak vodo. Kljub temu je sirska Cerkev
njegov prevod oziroma priredbo vseh štirih evangelijev v eno samo prip o
ved, imenovano Diatesaron oziroma Evangeljska harmonija, v liturgične
in eksegetske namene s pridom uporabljala vse do 5. stoletja (Döpp in
Bruns 2002, 667).
Kot primer teološke diverzitete zgodnjega krščanstva zaradi dru-
gačne kulturne ukoreninjenosti naj omenim še Afrahata, imenovanega
tudi Perzijski modrec, ki je eden izmed prvih pričevalcev krščanstva v
sirščini, aramejskem dialektu, ki se je izoblikoval na področju mesta
Edese in pozneje postal liturgični jezik vzhodnega krščanstva, vzhodno
od bizantinskega imperija. Čeprav Afrahatovo pisanje spada časovno že
v tretje stoletje, pa vendar jasno temelji na vzhodnjaški teologiji prvih
dveh stoletij. Njegove homilije, ki jih stroka imenuje z latinskim izrazom
Demonstrationes, izkazujejo relativno malo helenističnega mišljenja. Nje-
gova kristologija je zato izrazito semitska, kar med drugim pomeni, da
ne pozna grške substancialistične terminologije, vendar kot taka nikakor
ni heretična, čeprav je zanj Jezus (samo) človek, ki mu izročilo pripisuje
tudi imena, kot so »bog« in »sin«. V nasprotju z nicejsko kristologijo (ki
je ontološka, spekulativna in se torej opira na grško filozofijo), je Afraha-
tova semitska kristologija nazivna, titularna in funkcionalna in se opira
večinoma na odlomke iz hebrejske Biblije (Petersen 2001, 143). Problem
takšne teologije oziroma natančneje kristologije je seveda prekomerno
judaiziranje, vendar je v kontekstu semitskega krščanstva 2. in 3. stoletja
to še povsem naravna in samoumevna historičnokulturna stopnja.
Za konec bi rad predstavil samo majhen kamenček v mozaiku no
tranje diverzitete in pluralizma Novo zaveze, in sicer primer joanejske
(janezovske) skupnosti, ki predstavlja drugačen, vendar komplementaren
izraz najzgodnejšega krščanstva.
169
Tacijan (2. polovica 2. stoletja) je zanimiv primer prehajanja iz orto-
doksnega krščanstva v bolj heterodoksne vode. Po rodu je bil Sirec, a je
postal član rimske skupnosti, ki jo je vodil Justin Mučenec. Po njegovi
smrti se je vrnil na Vzhod in se pridružil enkratitskim skupnostim,
ki so gojile rigorozni asketizem in odpor do grške kulture. Cerkveni
zgodovinar Epifanij poroča, da je šel Tacijan celo tako daleč, da tudi pri
evharistiji ni uporabljal vina, ampak vodo. Kljub temu je sirska Cerkev
njegov prevod oziroma priredbo vseh štirih evangelijev v eno samo prip o
ved, imenovano Diatesaron oziroma Evangeljska harmonija, v liturgične
in eksegetske namene s pridom uporabljala vse do 5. stoletja (Döpp in
Bruns 2002, 667).
Kot primer teološke diverzitete zgodnjega krščanstva zaradi dru-
gačne kulturne ukoreninjenosti naj omenim še Afrahata, imenovanega
tudi Perzijski modrec, ki je eden izmed prvih pričevalcev krščanstva v
sirščini, aramejskem dialektu, ki se je izoblikoval na področju mesta
Edese in pozneje postal liturgični jezik vzhodnega krščanstva, vzhodno
od bizantinskega imperija. Čeprav Afrahatovo pisanje spada časovno že
v tretje stoletje, pa vendar jasno temelji na vzhodnjaški teologiji prvih
dveh stoletij. Njegove homilije, ki jih stroka imenuje z latinskim izrazom
Demonstrationes, izkazujejo relativno malo helenističnega mišljenja. Nje-
gova kristologija je zato izrazito semitska, kar med drugim pomeni, da
ne pozna grške substancialistične terminologije, vendar kot taka nikakor
ni heretična, čeprav je zanj Jezus (samo) človek, ki mu izročilo pripisuje
tudi imena, kot so »bog« in »sin«. V nasprotju z nicejsko kristologijo (ki
je ontološka, spekulativna in se torej opira na grško filozofijo), je Afraha-
tova semitska kristologija nazivna, titularna in funkcionalna in se opira
večinoma na odlomke iz hebrejske Biblije (Petersen 2001, 143). Problem
takšne teologije oziroma natančneje kristologije je seveda prekomerno
judaiziranje, vendar je v kontekstu semitskega krščanstva 2. in 3. stoletja
to še povsem naravna in samoumevna historičnokulturna stopnja.
Za konec bi rad predstavil samo majhen kamenček v mozaiku no
tranje diverzitete in pluralizma Novo zaveze, in sicer primer joanejske
(janezovske) skupnosti, ki predstavlja drugačen, vendar komplementaren
izraz najzgodnejšega krščanstva.
169
