Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 186
ŠTUDIJSKI VEČERI
4. Krščanstvo in religiozni »vsakdanjik«
sodobnih zahodnih družb
Nas tukaj zanima vprašanje, kaj je s krščanskostjo zahodne moderne
civilizacije danes v njenem rojstnem kraju, Evropi (in Ameriki). Ožje in
natančneje, kaj je s krščanstvom kot religijo v moderni zahodni družbi,
ki je nastala tudi z njegovim prispevkom. Weber je tu še natančnejši: z vi-
dika družbenih učinkov, ki ga zanimajo, govori o protestantizmu in ne o
krščanstvu kar tako, še več, tudi znotraj protestantizma izpostavi asketski
in aktivistični protestantizem kalvinistične, metodistične in baptistične
usmeritve, saj mu luteranstvo idealno tipsko7 in realno zgodovinsko ni
bilo gibalo tistih (»kapitalističnih«) sprememb, ki so ga tokrat posebej
zanimale. Vprašanje je v Webrovem smislu torej vprašanje, kaj je danes
s podobo sveta, pojmovanjem načina in poti odrešenja in odrešitvenih
dobrin, ki naj bi bili soudeleženi pri nastajanju moderne zahodne družbe.
Po Webru naj bi bila to podoba sveta z radikalno transcendentnim bo-
gom, »odčaranega sveta«, podoba le po Božji milosti odrešenega človeka,
ki deluje v takem svetu v zahvalo in čast Bogu, da s tem preverja svojo
vero in z njo svojo izbranost za odrešenje; človeka, ki stoji in odgovarja
pred Bogom za delovanje v odčaranem svetu brez boga, človeka, ki de-
luje zgolj v desakraliziranem/sekulariziranem tostranstvu, toda katerega
delovanje ima »zadnji« smisel v onstranstvu oziroma zaradi njega.
Weber je bil sodobnik in poznavalec Nietzscheja. Nietzschejeva (pri-
s)podoba o smrti ali celo umoru Boga v svetu zdaj brezbožnega moder-
nega človeka mu ni bila tuja. Po nekaterih naj bi se ta smrt/umor zgodila
z razsvetljenstvom, njegovim deizmom in ateizmom, po drugih naj bi se
radikalni monoteizem čedalje bolj transcendentnega in/ali skritega Boga,
ki pušča človeka samega v odčaranem svetu, neizogibno sam stopnjeval/
sprevrgel v dokončno odsotnost Boga in humanistično samoodgovornost
človeka v svetu brez Boga. Na sceni naj bi skratka ostala le edini svet in
avtonomni človek brez Boga in onstranstva.
Odgovori na vprašanje, zakaj je radikalni krščanski monoteizem, s
Kristusom kot edinim posrednikom med Bogom in človekom, doživel
7 O Webrovem pojmu »idealnega tipa« glej Weber 2016, 312–313.
184
4. Krščanstvo in religiozni »vsakdanjik«
sodobnih zahodnih družb
Nas tukaj zanima vprašanje, kaj je s krščanskostjo zahodne moderne
civilizacije danes v njenem rojstnem kraju, Evropi (in Ameriki). Ožje in
natančneje, kaj je s krščanstvom kot religijo v moderni zahodni družbi,
ki je nastala tudi z njegovim prispevkom. Weber je tu še natančnejši: z vi-
dika družbenih učinkov, ki ga zanimajo, govori o protestantizmu in ne o
krščanstvu kar tako, še več, tudi znotraj protestantizma izpostavi asketski
in aktivistični protestantizem kalvinistične, metodistične in baptistične
usmeritve, saj mu luteranstvo idealno tipsko7 in realno zgodovinsko ni
bilo gibalo tistih (»kapitalističnih«) sprememb, ki so ga tokrat posebej
zanimale. Vprašanje je v Webrovem smislu torej vprašanje, kaj je danes
s podobo sveta, pojmovanjem načina in poti odrešenja in odrešitvenih
dobrin, ki naj bi bili soudeleženi pri nastajanju moderne zahodne družbe.
Po Webru naj bi bila to podoba sveta z radikalno transcendentnim bo-
gom, »odčaranega sveta«, podoba le po Božji milosti odrešenega človeka,
ki deluje v takem svetu v zahvalo in čast Bogu, da s tem preverja svojo
vero in z njo svojo izbranost za odrešenje; človeka, ki stoji in odgovarja
pred Bogom za delovanje v odčaranem svetu brez boga, človeka, ki de-
luje zgolj v desakraliziranem/sekulariziranem tostranstvu, toda katerega
delovanje ima »zadnji« smisel v onstranstvu oziroma zaradi njega.
Weber je bil sodobnik in poznavalec Nietzscheja. Nietzschejeva (pri-
s)podoba o smrti ali celo umoru Boga v svetu zdaj brezbožnega moder-
nega človeka mu ni bila tuja. Po nekaterih naj bi se ta smrt/umor zgodila
z razsvetljenstvom, njegovim deizmom in ateizmom, po drugih naj bi se
radikalni monoteizem čedalje bolj transcendentnega in/ali skritega Boga,
ki pušča človeka samega v odčaranem svetu, neizogibno sam stopnjeval/
sprevrgel v dokončno odsotnost Boga in humanistično samoodgovornost
človeka v svetu brez Boga. Na sceni naj bi skratka ostala le edini svet in
avtonomni človek brez Boga in onstranstva.
Odgovori na vprašanje, zakaj je radikalni krščanski monoteizem, s
Kristusom kot edinim posrednikom med Bogom in človekom, doživel
7 O Webrovem pojmu »idealnega tipa« glej Weber 2016, 312–313.
184
