Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 184
ŠTUDIJSKI VEČERI
Staro judovstvo je s svojim radikalnim monoteizmom, zavračanjem
magije, pojmovanjem zgodovine kot zgodovine odrešenja in človeka kot
Božjega sodelavca in orodja, ustvarilo temeljne religiozne predpostavke
aktivnega odnosa, toda ker je dajalo primat kolektivnemu odrešenju
judovskega ljudstva, ni vodilo v mobilizacijo, ampak (preveč) le v regle-
mentacijo življenja judovskega vernika kot pripadnika versko-narodne
skupnosti in tradicije. Islam je kot svojevrstna univerzalizacija judovstva
odpravil to judovsko kolektivno samoomejitev: predmet Božje sodbe,
odrešenja in usmiljenja je zanj samo človek kot posameznik, ne pa kot
pripadnik nekega izbranega ljudstva. Toda kot Božje orodje v svetu naj
bi se bil po Webru počutil in razumel le islamski bojevnik (»za vero«);
za večino vernikov pa je vernost in pobožnost ostajala le kot izpolnje-
vanje Božjih zapovedi, petih stebrov islama in drugih predpisov sune
in islamskega prava, ki so reglementirali posameznikovo in skupinsko
življenje. Webru se skratka islam kaže kot pretežno konservativna, ne
pa k delovanju mobilizirajoča življenjska sila.
Kakorkoli, po Webru je le krščanstvo določenega (protestantskega)
profila v nekem zgodovinskem obdobju in okolju zmoglo (do)dati dovolj
množično in trajno notranjo religiozno usmeritev, ki je pomenila hkrat
no pospeševanje in reguliranje zunanjega aktivnega delovanja v svetu. Pri
tem izrecno poudarja pomen konteksta oziroma drugih pogojev zahod-
nega modernizacijskega preboja. Poleg drugih in drugje obravnavanih
pogojev, kot so zmerni geografski pas, stare in nove trgovske poti, znan-
stvena in tehnična odkritja, politična tekmovanja in ravnovesja, izrecno
navaja kot kulturna »osišča« edinstvenega zahodnega razvoja: judovski
preroški monoteizem, grško filozofijo, rimsko pravo in organizacijo
Rimskokatoliške cerkve kot njegovega srednjeveškega dediča in nosilca,
srednjeveška mesta s svojimi ustanovami in avtonomijo (omogočeno tudi
z ravnotežjem delitve politične moči med cerkvijo/papežem in državo/
cesarjem) in seveda protestantizem (Weber 1971, 3:7).
Razvoj na Zahodu je bil edinstven v tem smislu, da so se samo na
protestantskem krščanskem Zahodu v nekem obdobju in kontekstu
stekli pogoji za prvi modernizacijski preboj in razvoj. Weber ne govori
o nujnosti takega razvoja, gre za edinstven stek splošnih zunanjih in spe-
cifičnih notranjih pogojev in dejavnikov. Toda to po Webru ne pomeni,
182
Staro judovstvo je s svojim radikalnim monoteizmom, zavračanjem
magije, pojmovanjem zgodovine kot zgodovine odrešenja in človeka kot
Božjega sodelavca in orodja, ustvarilo temeljne religiozne predpostavke
aktivnega odnosa, toda ker je dajalo primat kolektivnemu odrešenju
judovskega ljudstva, ni vodilo v mobilizacijo, ampak (preveč) le v regle-
mentacijo življenja judovskega vernika kot pripadnika versko-narodne
skupnosti in tradicije. Islam je kot svojevrstna univerzalizacija judovstva
odpravil to judovsko kolektivno samoomejitev: predmet Božje sodbe,
odrešenja in usmiljenja je zanj samo človek kot posameznik, ne pa kot
pripadnik nekega izbranega ljudstva. Toda kot Božje orodje v svetu naj
bi se bil po Webru počutil in razumel le islamski bojevnik (»za vero«);
za večino vernikov pa je vernost in pobožnost ostajala le kot izpolnje-
vanje Božjih zapovedi, petih stebrov islama in drugih predpisov sune
in islamskega prava, ki so reglementirali posameznikovo in skupinsko
življenje. Webru se skratka islam kaže kot pretežno konservativna, ne
pa k delovanju mobilizirajoča življenjska sila.
Kakorkoli, po Webru je le krščanstvo določenega (protestantskega)
profila v nekem zgodovinskem obdobju in okolju zmoglo (do)dati dovolj
množično in trajno notranjo religiozno usmeritev, ki je pomenila hkrat
no pospeševanje in reguliranje zunanjega aktivnega delovanja v svetu. Pri
tem izrecno poudarja pomen konteksta oziroma drugih pogojev zahod-
nega modernizacijskega preboja. Poleg drugih in drugje obravnavanih
pogojev, kot so zmerni geografski pas, stare in nove trgovske poti, znan-
stvena in tehnična odkritja, politična tekmovanja in ravnovesja, izrecno
navaja kot kulturna »osišča« edinstvenega zahodnega razvoja: judovski
preroški monoteizem, grško filozofijo, rimsko pravo in organizacijo
Rimskokatoliške cerkve kot njegovega srednjeveškega dediča in nosilca,
srednjeveška mesta s svojimi ustanovami in avtonomijo (omogočeno tudi
z ravnotežjem delitve politične moči med cerkvijo/papežem in državo/
cesarjem) in seveda protestantizem (Weber 1971, 3:7).
Razvoj na Zahodu je bil edinstven v tem smislu, da so se samo na
protestantskem krščanskem Zahodu v nekem obdobju in kontekstu
stekli pogoji za prvi modernizacijski preboj in razvoj. Weber ne govori
o nujnosti takega razvoja, gre za edinstven stek splošnih zunanjih in spe-
cifičnih notranjih pogojev in dejavnikov. Toda to po Webru ne pomeni,
182
