Page 263 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 263
ANJA PAULIČ
sploh utopija, ki je morda lepo zvenela v ušesih nekaterih sodobnikov,
realne osnove pa ni mogla imeti.
Trubarjeva »cerkev Božja slovenskega jezika« je torej lahko nastaja-
la, vsaj kot koncept, ki pa se zaradi nasprotovanja deželnega kneza in
okrepitve katoliške cerkve po tridentinskem koncilu ni zmogel zatrdno
konsolidirati v slovenskih deželah Notranje Avstrije, le s pomočjo in
angažmajem širšega okolja, v katerem se je gibal slovenski reformator.
Po smrti glavnih mecenov uraške tiskarne v 60. letih 16. stoletja (Ivana
Ungnada, Petra Pavla Vergerija in vojvode Krištofa Württemberškega)
je projekt zamrl, novi zgodovinski tokovi pa so poskusu oživitve tiskarne
v 80. letih preprečili razcvet, kljub temu da je Primož Trubar nadaljeval
delo.
Esswein je s pregovorno ameriško sproščenostjo prikazal interakcije
poglavitnih reformatorjev, njihovih podpornikov in različnih protestant-
skih šol 16. stoletja. Želel je pokazati lok delovanja in veliko sliko refor-
macije ter reformatorjev na Kranjskem in v drugih slovenskih deželah,
ki jih je s periferije vpel v notranjost Habsburške monarhije in v nemške
dežele. Avtor je disertaciji dodal še grafično predstavitev mnogoterih sti-
kov med reformatorji in podporniki reformacije v obliki tabel, v katerih
je predstavil, kdo je komuniciral s kom in od kod vse so se posamezniki
vključevali v omrežje reformacije, ki je imela za cilj postaviti deželno
cerkev na Kranjskem. Konsolidacija deželne cerkve vsekakor ni bila
delo za enega moža; tabele nam odkrijejo na desetine imen. Esswein je
Primoža Trubarja zaradi njegove vpetosti v širši meddeželni kontekst
označil za eno pomembnejših protestantskih osebnosti v Evropi, ki je
s svojim delom pomembno prispevala k razvoju slovenskega jezika in
obstala v pozitivnem zgodovinskem spominu Slovencev kljub dejstvu,
da je reformacijsko gibanje na Slovenskem klavrno propadlo. Protestan-
te in z njimi Trubarja je zaradi njihovega medregionalnega sodelovanja,
udejstvovanja in komunikacije z najrazličnejšim občinstvom prištel med
»ljudi od Boga«, ki so jim različne veščine in znanja, torej tudi njihov
jezik, le sredstva za širjenje prave vere in ki niso čutili kakšne poseb-
ne navezanosti na okolje, iz katerega so izhajali. Primoža Trubarja je
Esswein po eni strani popolnoma iztrgal iz nacionalnega konteksta in
ga po drugi strani označil za reformatorja vseslovanskega sveta, če že
261
sploh utopija, ki je morda lepo zvenela v ušesih nekaterih sodobnikov,
realne osnove pa ni mogla imeti.
Trubarjeva »cerkev Božja slovenskega jezika« je torej lahko nastaja-
la, vsaj kot koncept, ki pa se zaradi nasprotovanja deželnega kneza in
okrepitve katoliške cerkve po tridentinskem koncilu ni zmogel zatrdno
konsolidirati v slovenskih deželah Notranje Avstrije, le s pomočjo in
angažmajem širšega okolja, v katerem se je gibal slovenski reformator.
Po smrti glavnih mecenov uraške tiskarne v 60. letih 16. stoletja (Ivana
Ungnada, Petra Pavla Vergerija in vojvode Krištofa Württemberškega)
je projekt zamrl, novi zgodovinski tokovi pa so poskusu oživitve tiskarne
v 80. letih preprečili razcvet, kljub temu da je Primož Trubar nadaljeval
delo.
Esswein je s pregovorno ameriško sproščenostjo prikazal interakcije
poglavitnih reformatorjev, njihovih podpornikov in različnih protestant-
skih šol 16. stoletja. Želel je pokazati lok delovanja in veliko sliko refor-
macije ter reformatorjev na Kranjskem in v drugih slovenskih deželah,
ki jih je s periferije vpel v notranjost Habsburške monarhije in v nemške
dežele. Avtor je disertaciji dodal še grafično predstavitev mnogoterih sti-
kov med reformatorji in podporniki reformacije v obliki tabel, v katerih
je predstavil, kdo je komuniciral s kom in od kod vse so se posamezniki
vključevali v omrežje reformacije, ki je imela za cilj postaviti deželno
cerkev na Kranjskem. Konsolidacija deželne cerkve vsekakor ni bila
delo za enega moža; tabele nam odkrijejo na desetine imen. Esswein je
Primoža Trubarja zaradi njegove vpetosti v širši meddeželni kontekst
označil za eno pomembnejših protestantskih osebnosti v Evropi, ki je
s svojim delom pomembno prispevala k razvoju slovenskega jezika in
obstala v pozitivnem zgodovinskem spominu Slovencev kljub dejstvu,
da je reformacijsko gibanje na Slovenskem klavrno propadlo. Protestan-
te in z njimi Trubarja je zaradi njihovega medregionalnega sodelovanja,
udejstvovanja in komunikacije z najrazličnejšim občinstvom prištel med
»ljudi od Boga«, ki so jim različne veščine in znanja, torej tudi njihov
jezik, le sredstva za širjenje prave vere in ki niso čutili kakšne poseb-
ne navezanosti na okolje, iz katerega so izhajali. Primoža Trubarja je
Esswein po eni strani popolnoma iztrgal iz nacionalnega konteksta in
ga po drugi strani označil za reformatorja vseslovanskega sveta, če že
261
