Page 262 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 262
RAZGLEDI, VPOGLEDI
no, jezikovno, vojaško-politično, versko in geografsko kategorijo. Slo-
vensko protestantsko tiskarno je postavil v kontekst širše mejne regije
in jo predstavil kot podjetje, s katerim so se ukvarjali praktično vsi –
od tiskarja do vladarja. Skozi pomembne figure reformacije je Esswein
na nitih, ki so jih ti posamezniki vlekli od Dunaja do Tübingena, od
Ljubljane do Uracha, predstavil, kako poskušajo uveljaviti svoje interese,
in pojasnil njihove motivacije. Na območjih nemških in avstrijskih dežel
je vladala fluktuacija ljudi in idej in prav skozi zgodovinske osebnosti je
avtor prikazal vpliv ene regije na drugo. Z nemških univerz so študen-
tje, ki so v veliki meri postali duhovniki, odnesli model deželne cerkve
Johanna Brenza v svoja domača okolja, v katerih so se kljub skupnemu
izvoru razvijale lokalne različice, ki so odražale jezikovne in kulturne
značilnosti posamezne sredine. Reformacija in konsolidacija protestant-
skega verskega prepričanja na določenem teritoriju sta bili torej, kar je
v disertaciji poudaril Esswein, v rokah lokalnih reformatorjev, kot sta
bila Primož Trubar in Johann Honterus. Slednji je z osredotočanjem na
tiskanje verske literature za preproste in navadne ljudi vzpostavil model,
po katerem je deloval tudi Primož Trubar. Trubar je izgradil omrežje
podpornikov protestantskega tiska – prvi meceni, kot sta bila Ungnad in
Vergerij, pa tudi vojvoda Krištof Württemberški, so vplivali na vsebino
tiskov in njihovo diseminacijo, hkrati pa so po zaslugi svojega social-
nega, političnega in finančnega položaja pridobivali nove donatorje in
podpornike tako med plemstvom kot med meščani. Avtor je izpostavil
vlogo Dunaja in dunajskih meščanov, ki jih je prav tako kot Kranjsko
umestil v mejno regijo; njihov glavni motiv za finančno pomoč sloven-
ski protestantski tiskarni naj bi bila evangelizacija pokrajin, kot višji cilj
Dunajčanov pa je nekoliko smelo izpostavil ideološki pohod na turške
in ruske dežele. Ali so Trubarjevi sodobniki resnično verjeli, da si bodo
s pravo vero lahko podredili poganske Turke in jo s slovenščino razširili
tudi v daljno Rusijo, ostaja vprašanje, na katerega je po vsej verjetnosti
odgovor ne. Trubar, ki je pri pridobivanju sredstev nedvomno izkazal
precejšnjo mero iznajdljivosti, čemur bi lahko pripisali izpeljevanje tovr-
stnih velikopoteznih načrtov, se je zavedal, da mu s slovenščino pravza-
prav ne bo uspelo niti med Hrvati, katerih jezika po lastnem prepričanju
ni dovolj dobro obvladal. Premagati Turka z (božjo) besedo pa je bila
260
no, jezikovno, vojaško-politično, versko in geografsko kategorijo. Slo-
vensko protestantsko tiskarno je postavil v kontekst širše mejne regije
in jo predstavil kot podjetje, s katerim so se ukvarjali praktično vsi –
od tiskarja do vladarja. Skozi pomembne figure reformacije je Esswein
na nitih, ki so jih ti posamezniki vlekli od Dunaja do Tübingena, od
Ljubljane do Uracha, predstavil, kako poskušajo uveljaviti svoje interese,
in pojasnil njihove motivacije. Na območjih nemških in avstrijskih dežel
je vladala fluktuacija ljudi in idej in prav skozi zgodovinske osebnosti je
avtor prikazal vpliv ene regije na drugo. Z nemških univerz so študen-
tje, ki so v veliki meri postali duhovniki, odnesli model deželne cerkve
Johanna Brenza v svoja domača okolja, v katerih so se kljub skupnemu
izvoru razvijale lokalne različice, ki so odražale jezikovne in kulturne
značilnosti posamezne sredine. Reformacija in konsolidacija protestant-
skega verskega prepričanja na določenem teritoriju sta bili torej, kar je
v disertaciji poudaril Esswein, v rokah lokalnih reformatorjev, kot sta
bila Primož Trubar in Johann Honterus. Slednji je z osredotočanjem na
tiskanje verske literature za preproste in navadne ljudi vzpostavil model,
po katerem je deloval tudi Primož Trubar. Trubar je izgradil omrežje
podpornikov protestantskega tiska – prvi meceni, kot sta bila Ungnad in
Vergerij, pa tudi vojvoda Krištof Württemberški, so vplivali na vsebino
tiskov in njihovo diseminacijo, hkrati pa so po zaslugi svojega social-
nega, političnega in finančnega položaja pridobivali nove donatorje in
podpornike tako med plemstvom kot med meščani. Avtor je izpostavil
vlogo Dunaja in dunajskih meščanov, ki jih je prav tako kot Kranjsko
umestil v mejno regijo; njihov glavni motiv za finančno pomoč sloven-
ski protestantski tiskarni naj bi bila evangelizacija pokrajin, kot višji cilj
Dunajčanov pa je nekoliko smelo izpostavil ideološki pohod na turške
in ruske dežele. Ali so Trubarjevi sodobniki resnično verjeli, da si bodo
s pravo vero lahko podredili poganske Turke in jo s slovenščino razširili
tudi v daljno Rusijo, ostaja vprašanje, na katerega je po vsej verjetnosti
odgovor ne. Trubar, ki je pri pridobivanju sredstev nedvomno izkazal
precejšnjo mero iznajdljivosti, čemur bi lahko pripisali izpeljevanje tovr-
stnih velikopoteznih načrtov, se je zavedal, da mu s slovenščino pravza-
prav ne bo uspelo niti med Hrvati, katerih jezika po lastnem prepričanju
ni dovolj dobro obvladal. Premagati Turka z (božjo) besedo pa je bila
260
