Page 267 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 267
KARL BARTH
zajema namreč vse ljudi nekega področja. Tako in zato nima nobene
skupne zavesti o svojem odnosu do Boga. Taka zavest zato ne more biti
element skupno vzpostavljenega in veljavnega pravnega reda. Zato se ta
skupnost v svojih zadevah ne more sklicevati ne na Božjo besedo ne na
Božjega duha. Skupnost državljanov je duhovno slepa in nevedna. Kot
taka nima ne vere ne ljubezni ne upanja. Nima nobene veroizpovedi in
nobenega poslanstva. V njej se ne moli in v njej nismo med seboj bratje
in sestre. V njej se lahko le vprašuje, kot je vprašal Pilat: »Kaj je resnica?«,
kajti vsak odgovor na to vprašanje bi namreč ukinil njeno predpostavko.
»Toleranca« je v »religioznih« zadevah – »religija« je tu zadnja beseda
za oznako te druge stvari – njena zadnja/končna svoboda.2 Prav zato
ima skupnost državljanov le zunanje, le relativne, le začasne naloge in
cilje. Prav zato ima – in je s tem tudi obremenjena in skažena – nekaj,
kar skupnost kristjanov po svojem bistvu lahko pogreša: fizično moč,
orožje, s katerim se lahko v svojih zadevah proti vsem uveljavi z grožnjo
in uporabo sile. Zato pa skupnosti državljanov manjka nekaj, kar je za
skupnost kristjanov bistveno: ekumenska širina in svoboda. Polis ima
zidove. Vsekakor vse do danes faktično obstoje vedno le bolj ali manj do-
ločno medsebojno razmejene lokalne, regionalne, nacionalne skupnosti
državljanov (države), ki kot take medsebojno tekmujejo in se spopadajo.
In prav zato je skupnost državljanov vedno v nevarnosti, da samo sebe
in svoj pravni red ali zanemari ali absolutizira in tako ali drugače samo
sebe razruši in ukine. Če opazujemo državo s strani cerkve, ne moremo,
da ne bi videli, kako so v tej drugi »skupnosti« ljudje skupaj na veliko
šibkejši, bolj reven in bolj ogrožen način.
3.
Ne bi bilo pa priporočljivo, da se predolgo zadržimo pri tej ugotovi-
tvi. Po 5. tezi Barmenske teološke izjave (1934)3 zadevajo v »še neodre-
2 Vzporedna, sočasna švicarska objava predavanja (Evangelischer Verlag, Zürich 1946)
ima tu namesto besede svoboda (Freiheit) besedo modrost (Weisheit).
3 Glej prevod Barmenske teološke izjave (»Barmenskih tez«) v okviru članka Leona
Novaka »Izpovedujoča Cerkev, Bekennende Kirche«, Stati inu obstati 9, št.17-18
(2013): 2008–2016 (gl. 210–213). Barmenska izjava je bila prevedena in objavljena
tudi v Poligrafi 6, št. 21-22 (2001): 155–159 (protestantizmu posvečena tematska
številka revije). (Op. prev.)
265
zajema namreč vse ljudi nekega področja. Tako in zato nima nobene
skupne zavesti o svojem odnosu do Boga. Taka zavest zato ne more biti
element skupno vzpostavljenega in veljavnega pravnega reda. Zato se ta
skupnost v svojih zadevah ne more sklicevati ne na Božjo besedo ne na
Božjega duha. Skupnost državljanov je duhovno slepa in nevedna. Kot
taka nima ne vere ne ljubezni ne upanja. Nima nobene veroizpovedi in
nobenega poslanstva. V njej se ne moli in v njej nismo med seboj bratje
in sestre. V njej se lahko le vprašuje, kot je vprašal Pilat: »Kaj je resnica?«,
kajti vsak odgovor na to vprašanje bi namreč ukinil njeno predpostavko.
»Toleranca« je v »religioznih« zadevah – »religija« je tu zadnja beseda
za oznako te druge stvari – njena zadnja/končna svoboda.2 Prav zato
ima skupnost državljanov le zunanje, le relativne, le začasne naloge in
cilje. Prav zato ima – in je s tem tudi obremenjena in skažena – nekaj,
kar skupnost kristjanov po svojem bistvu lahko pogreša: fizično moč,
orožje, s katerim se lahko v svojih zadevah proti vsem uveljavi z grožnjo
in uporabo sile. Zato pa skupnosti državljanov manjka nekaj, kar je za
skupnost kristjanov bistveno: ekumenska širina in svoboda. Polis ima
zidove. Vsekakor vse do danes faktično obstoje vedno le bolj ali manj do-
ločno medsebojno razmejene lokalne, regionalne, nacionalne skupnosti
državljanov (države), ki kot take medsebojno tekmujejo in se spopadajo.
In prav zato je skupnost državljanov vedno v nevarnosti, da samo sebe
in svoj pravni red ali zanemari ali absolutizira in tako ali drugače samo
sebe razruši in ukine. Če opazujemo državo s strani cerkve, ne moremo,
da ne bi videli, kako so v tej drugi »skupnosti« ljudje skupaj na veliko
šibkejši, bolj reven in bolj ogrožen način.
3.
Ne bi bilo pa priporočljivo, da se predolgo zadržimo pri tej ugotovi-
tvi. Po 5. tezi Barmenske teološke izjave (1934)3 zadevajo v »še neodre-
2 Vzporedna, sočasna švicarska objava predavanja (Evangelischer Verlag, Zürich 1946)
ima tu namesto besede svoboda (Freiheit) besedo modrost (Weisheit).
3 Glej prevod Barmenske teološke izjave (»Barmenskih tez«) v okviru članka Leona
Novaka »Izpovedujoča Cerkev, Bekennende Kirche«, Stati inu obstati 9, št.17-18
(2013): 2008–2016 (gl. 210–213). Barmenska izjava je bila prevedena in objavljena
tudi v Poligrafi 6, št. 21-22 (2001): 155–159 (protestantizmu posvečena tematska
številka revije). (Op. prev.)
265
