Page 268 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 268
PREVODI
šenem svetu« problemi, ki pestijo državo, tako ali drugače tudi cerkev.
Tudi v njej ni mogoče jasno razlikovati kristjane in nekristjane, prave
in drugačne kristjane. Ali ni sodeloval pri Gospodovi večerji tudi Juda,
izdajalec? Zavest o Bogu je eno, biti v Božjem je nekaj drugega. Krščan-
ska skupnost prav tako ne more razpolagati z Božjo besedo in duhom,
kot to ne more skupnost državljanov. Njena veroizpoved lahko oka-
meni in se izprazni, ljubezen ohladi in upanje usahne, njeno sporočilo
zablodi ali povsem onemi, njena molitev in zahvala Bogu postane gola
zunanjost, njena občestvenost postane plitva in razpade. Tudi cerkvena
skupnost vere, upanja, ljubezni ne more »imeti«, posedovati. Obstajajo
mrtve cerkve in žal jih nikjer ni težko najti. In če se je cerkev praviloma
odrekla uporabi fizične sile in torej ni prelivala krvi, je bilo temu tako
marsikdaj le zato, ker za kaj takega ni imela možnosti: boja za pozicije
moči v njenem prostoru vsekakor nikdar ni manjkalo. Vedno so bili in
so še vedno poleg drugih globalnih centrifugalnih dejavnikov v njej
navzoče tudi krajevne, regionalne in nacionalne razlike, ki ob preveč
šibkih centripetalnih silah tako ogrožajo medsebojno enotnost krščan-
skih skupnosti, da je zaželeno in nujno posebno »ekumensko gibanje«.
Nobenega razloga torej ni, da bi iz skupnosti kristjanov preveč zviška
gledali na skupnost državljanov.
4.
Še pomembnejši pa je pozitiven odnos, ki izhaja iz dejstva, da so
konstitutivne sestavine skupnosti državljanov lastne in nepogrešljive tudi
skupnosti kristjanov. Ime in pojem ekklesia je izposojenka iz političnega
področja. Tudi skupnost kristjanov živi in deluje v okviru pravnega reda,
ki obvezuje vse člane (»ude«), »cerkvenega prava«; ta sicer ne more biti
sam sebi namen, ga pa skupnost kristjanov vendarle mora vzpostaviti
kot »znak Kristusovega gospostva« (A. de Quervain, Kirche, Volk und
Staat, 1945, str. 158). Tudi skupnost kristjanov vedno in povsod obstaja
kot politeia z opredeljenimi avtoritetami in uradi, družbenimi oblikami
in delitvijo dela. To kar je regulativa, eksekutiva in justica v življenju
države, ima svoje razvidne vzporednice tudi v cerkvenem življenju, pa
naj so še tako duhovno zamišljene in utemeljene, še tako svobodno in
gibljivo oblikovane.
266
šenem svetu« problemi, ki pestijo državo, tako ali drugače tudi cerkev.
Tudi v njej ni mogoče jasno razlikovati kristjane in nekristjane, prave
in drugačne kristjane. Ali ni sodeloval pri Gospodovi večerji tudi Juda,
izdajalec? Zavest o Bogu je eno, biti v Božjem je nekaj drugega. Krščan-
ska skupnost prav tako ne more razpolagati z Božjo besedo in duhom,
kot to ne more skupnost državljanov. Njena veroizpoved lahko oka-
meni in se izprazni, ljubezen ohladi in upanje usahne, njeno sporočilo
zablodi ali povsem onemi, njena molitev in zahvala Bogu postane gola
zunanjost, njena občestvenost postane plitva in razpade. Tudi cerkvena
skupnost vere, upanja, ljubezni ne more »imeti«, posedovati. Obstajajo
mrtve cerkve in žal jih nikjer ni težko najti. In če se je cerkev praviloma
odrekla uporabi fizične sile in torej ni prelivala krvi, je bilo temu tako
marsikdaj le zato, ker za kaj takega ni imela možnosti: boja za pozicije
moči v njenem prostoru vsekakor nikdar ni manjkalo. Vedno so bili in
so še vedno poleg drugih globalnih centrifugalnih dejavnikov v njej
navzoče tudi krajevne, regionalne in nacionalne razlike, ki ob preveč
šibkih centripetalnih silah tako ogrožajo medsebojno enotnost krščan-
skih skupnosti, da je zaželeno in nujno posebno »ekumensko gibanje«.
Nobenega razloga torej ni, da bi iz skupnosti kristjanov preveč zviška
gledali na skupnost državljanov.
4.
Še pomembnejši pa je pozitiven odnos, ki izhaja iz dejstva, da so
konstitutivne sestavine skupnosti državljanov lastne in nepogrešljive tudi
skupnosti kristjanov. Ime in pojem ekklesia je izposojenka iz političnega
področja. Tudi skupnost kristjanov živi in deluje v okviru pravnega reda,
ki obvezuje vse člane (»ude«), »cerkvenega prava«; ta sicer ne more biti
sam sebi namen, ga pa skupnost kristjanov vendarle mora vzpostaviti
kot »znak Kristusovega gospostva« (A. de Quervain, Kirche, Volk und
Staat, 1945, str. 158). Tudi skupnost kristjanov vedno in povsod obstaja
kot politeia z opredeljenimi avtoritetami in uradi, družbenimi oblikami
in delitvijo dela. To kar je regulativa, eksekutiva in justica v življenju
države, ima svoje razvidne vzporednice tudi v cerkvenem življenju, pa
naj so še tako duhovno zamišljene in utemeljene, še tako svobodno in
gibljivo oblikovane.
266
