Page 293 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 293
KARL BARTH
o Božji milosti – ki je kot taka opravičenje celotnega, tudi političnega
človeka. Ta evangelij, katerega vsebina je Kristus in njegovo še skrito
kraljestvo, ki se bo razodelo, je od vsega začetka [von Haus aus] politi-
čen; in če je pri pridigi, pouku in pastorali oznanjan s pravilno razlago
Svetega pisma in pravilnim nagovorom dejanskih ljudi (kristjanov in
nekristjanov) – je nujno tudi preroško-političen. Kjer se skupnost kristja-
nov zbira k službi temu evangeliju, pride pri direktnem ali indirektnem
osvetljevanju političnih vprašanj nujno do eksplikacije in aplikacije v
vseh omenjenih točkah primerjanja in odločanja in to v nezamenlji-
vi smeri in liniji. Vprašanje, ali se to dogaja, je namenjeno tudi našim
pridigarjem, a ne le njim. Ni dobro znamenje, če se skupnost izogiba
ali celo boji politične pridige – kot da bi bila nepolitična pridiga sploh
mogoča, kot da kot taka ne bi delovala vsaka, kot da krščanska skupnost
ni sol in luč zemlje! Občestvo, ki se zaveda svoje politične odgovornosti,
bo hotelo in zahtevalo, da je pridiga politična, razumelo jo bo politično
tudi, če v njej ne bo nobene politične besede. Občestvo mora skrbeti
le za to, da se bo dejansko oznanjal celoten evangelij. S tem bo bogato
poskrbljeno tudi za blagodejno krščansko-politično vznemirjanje celotne
državljanske skupnosti.
32.
Skupnost kristjanov deluje v smislu in v mejah svoje naloge in svoje
pristojnosti tudi, ko se s svojimi prezbiterjalnimi, sinodalnimi organi
priglaša k besedi ob pomembnih situacijah političnega življenja s po-
sebnimi vlogami pristojnim uradom ali izjavami za javnost. Da bi bila
slišana, bo take situacije skrbno izbrala in svoje besede pri tem izrekala
hkrati zelo premišljeno in zelo jasno. Ne bo smela ustvarjati vtisa, da
se zbudi iz spanja svojega sicer nepolitičnega bivanja le, ko gre zopet
enkrat za vprašanje iger na srečo, ali zlorabe alkohola, ali nespoštovanje
nedelje in podobna »religiozno-moralna« vprašanja, ki so v zaresnem
političnem življenju povsem obrobna. Pazila bo tudi, da se s svojimi
stališči ne bo pojavila prepozno, se pravi šele, ko zavzemanje stališča ne
bo pomenilo več nobenega tveganja, a tudi ne bo imelo več nobenega
vpliva. Predvsem pa bo pazila, da ne bo vedno znova potrjevala podobe
cerkve kot zastopnice nekega razredno pogojenega svetovnega nazora
291
o Božji milosti – ki je kot taka opravičenje celotnega, tudi političnega
človeka. Ta evangelij, katerega vsebina je Kristus in njegovo še skrito
kraljestvo, ki se bo razodelo, je od vsega začetka [von Haus aus] politi-
čen; in če je pri pridigi, pouku in pastorali oznanjan s pravilno razlago
Svetega pisma in pravilnim nagovorom dejanskih ljudi (kristjanov in
nekristjanov) – je nujno tudi preroško-političen. Kjer se skupnost kristja-
nov zbira k službi temu evangeliju, pride pri direktnem ali indirektnem
osvetljevanju političnih vprašanj nujno do eksplikacije in aplikacije v
vseh omenjenih točkah primerjanja in odločanja in to v nezamenlji-
vi smeri in liniji. Vprašanje, ali se to dogaja, je namenjeno tudi našim
pridigarjem, a ne le njim. Ni dobro znamenje, če se skupnost izogiba
ali celo boji politične pridige – kot da bi bila nepolitična pridiga sploh
mogoča, kot da kot taka ne bi delovala vsaka, kot da krščanska skupnost
ni sol in luč zemlje! Občestvo, ki se zaveda svoje politične odgovornosti,
bo hotelo in zahtevalo, da je pridiga politična, razumelo jo bo politično
tudi, če v njej ne bo nobene politične besede. Občestvo mora skrbeti
le za to, da se bo dejansko oznanjal celoten evangelij. S tem bo bogato
poskrbljeno tudi za blagodejno krščansko-politično vznemirjanje celotne
državljanske skupnosti.
32.
Skupnost kristjanov deluje v smislu in v mejah svoje naloge in svoje
pristojnosti tudi, ko se s svojimi prezbiterjalnimi, sinodalnimi organi
priglaša k besedi ob pomembnih situacijah političnega življenja s po-
sebnimi vlogami pristojnim uradom ali izjavami za javnost. Da bi bila
slišana, bo take situacije skrbno izbrala in svoje besede pri tem izrekala
hkrati zelo premišljeno in zelo jasno. Ne bo smela ustvarjati vtisa, da
se zbudi iz spanja svojega sicer nepolitičnega bivanja le, ko gre zopet
enkrat za vprašanje iger na srečo, ali zlorabe alkohola, ali nespoštovanje
nedelje in podobna »religiozno-moralna« vprašanja, ki so v zaresnem
političnem življenju povsem obrobna. Pazila bo tudi, da se s svojimi
stališči ne bo pojavila prepozno, se pravi šele, ko zavzemanje stališča ne
bo pomenilo več nobenega tveganja, a tudi ne bo imelo več nobenega
vpliva. Predvsem pa bo pazila, da ne bo vedno znova potrjevala podobe
cerkve kot zastopnice nekega razredno pogojenega svetovnega nazora
291
