Page 39 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 39
VITOMIR TEPEŠ
in so jo zapisali še apostoli, je prišlo do prvih resnejših premikov
v mišljenju tistega časa. To odkritje je namreč čakala dolga in na-
porna pot, da bi dobilo veljavo znotraj najvišjih znanstvenih kro-
gov, za kar pa so poskrbeli in še skrbijo ljudje, ki so se pridružili
gibanju protestantizma. Medtem ko reformacija pomeni predvsem
vsako reformo, pa protestantizem pomeni vsak protest proti krivici,
ki se dogaja posamezniku ali pa skupini ljudi. Protest proti temu,
da nekdo, ki ima v rokah oblast in moč, krati osebne pravice lju-
dem, ki so postali prepričani, da se Božja beseda ne more motiti, je
bil legalen protest, povsem na mestu. Saj ni dovoljeno trgovati z mi-
lostnim darom, namenjenim čisto vsakomur in to zastonj, potrebna
pa je le vera. To dejstvo lepo simbolizira tudi Jezusova kritika prepro-
dajalcev v Jeruzalemskem templju (Mt 21,12–13). Njegovo sprejetje je
pomenilo preroditev takratne s srednjeveško religijo prežete družbe.
V knjigi Brada Gregoryja s pomenljivim naslovom The Unintended
Reformation in podnaslovom How a Religious Revolution Secularized
Society na nekaj straneh (Gregory 2012, 145–150) najdemo opis dela
in življenja doktorja Martina Luthra. Naj v nekaj stavkih povzamem
njegov opis. Martin Luther je bil pobožen menih avguštinec,1 ki ne išče
sam od sebe neke druge cerkve, saj druge cerkve kot te, ki jo imamo,
sploh ni. To podkrepi z dvema vrsticama iz Svetega pisma, in sicer iz
Pisma Efežanom (Ef 4,5–6), kjer je zapisano: »En Gospod, ena vera, en
krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh«, ter iz Prvega
pisma Korinčanom (1 Kor 1,10), kjer pravi: »Bratje, rotim vas v imenu
našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo
razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju.« Vendar
ko je zaradi svoje kritike prodaje odpustkov2 preprostim ljudem zapadel
1 »V Martinu Luthru mnogi vidijo reformatorja, preroka, umetnika jezika, religioznega
genija, človeka, ki je spremenil svet.« (Deutsch 1984, 16)
2 »Plačevanje odpustkov nemških cerkva je bil samo eden izmed problemov, toda
kot je komentiral Ulrich von Hutten, zakaj naj bi Nemci plačevali za rimske cerkve,
ko pa je bila Italija bogatejša od Nemčije? Humanist Konrad Celtes je imel podobno
mnenje: ’Cesar vlada v nemških deželah, toda rimski pastir sam uživa sadove od
črede.’ Logična posledica takšnega mnenja je bila Luthrova nejevolja in opozicija
v odnosu do papeževe fiskalne politike in njegovo povabilo cesarju in princem, da
bi prepovedali plačevati davke v Rim.« (Waley in Danley 2001, 235)
37
in so jo zapisali še apostoli, je prišlo do prvih resnejših premikov
v mišljenju tistega časa. To odkritje je namreč čakala dolga in na-
porna pot, da bi dobilo veljavo znotraj najvišjih znanstvenih kro-
gov, za kar pa so poskrbeli in še skrbijo ljudje, ki so se pridružili
gibanju protestantizma. Medtem ko reformacija pomeni predvsem
vsako reformo, pa protestantizem pomeni vsak protest proti krivici,
ki se dogaja posamezniku ali pa skupini ljudi. Protest proti temu,
da nekdo, ki ima v rokah oblast in moč, krati osebne pravice lju-
dem, ki so postali prepričani, da se Božja beseda ne more motiti, je
bil legalen protest, povsem na mestu. Saj ni dovoljeno trgovati z mi-
lostnim darom, namenjenim čisto vsakomur in to zastonj, potrebna
pa je le vera. To dejstvo lepo simbolizira tudi Jezusova kritika prepro-
dajalcev v Jeruzalemskem templju (Mt 21,12–13). Njegovo sprejetje je
pomenilo preroditev takratne s srednjeveško religijo prežete družbe.
V knjigi Brada Gregoryja s pomenljivim naslovom The Unintended
Reformation in podnaslovom How a Religious Revolution Secularized
Society na nekaj straneh (Gregory 2012, 145–150) najdemo opis dela
in življenja doktorja Martina Luthra. Naj v nekaj stavkih povzamem
njegov opis. Martin Luther je bil pobožen menih avguštinec,1 ki ne išče
sam od sebe neke druge cerkve, saj druge cerkve kot te, ki jo imamo,
sploh ni. To podkrepi z dvema vrsticama iz Svetega pisma, in sicer iz
Pisma Efežanom (Ef 4,5–6), kjer je zapisano: »En Gospod, ena vera, en
krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh«, ter iz Prvega
pisma Korinčanom (1 Kor 1,10), kjer pravi: »Bratje, rotim vas v imenu
našega Gospoda Jezusa Kristusa: vsi govorite isto in med vami naj ne bo
razprtij. Med seboj se dopolnjujte v istem umu in istem hotenju.« Vendar
ko je zaradi svoje kritike prodaje odpustkov2 preprostim ljudem zapadel
1 »V Martinu Luthru mnogi vidijo reformatorja, preroka, umetnika jezika, religioznega
genija, človeka, ki je spremenil svet.« (Deutsch 1984, 16)
2 »Plačevanje odpustkov nemških cerkva je bil samo eden izmed problemov, toda
kot je komentiral Ulrich von Hutten, zakaj naj bi Nemci plačevali za rimske cerkve,
ko pa je bila Italija bogatejša od Nemčije? Humanist Konrad Celtes je imel podobno
mnenje: ’Cesar vlada v nemških deželah, toda rimski pastir sam uživa sadove od
črede.’ Logična posledica takšnega mnenja je bila Luthrova nejevolja in opozicija
v odnosu do papeževe fiskalne politike in njegovo povabilo cesarju in princem, da
bi prepovedali plačevati davke v Rim.« (Waley in Danley 2001, 235)
37
