Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 35
VITOMIR TEPEŠ
nad njimi. Sam Martin je namreč večkrat v življenju občutil, da je oče za
disciplinirano javno identiteto skrival jezno in pogosto alkoholizirano
impulzivnost, kar je usmerjal proti svoji družini, pod pretvezo nadre-
jenosti in pravičnega sodnika. To je bila torej očetovska stran njegove
otroške dileme (Erikson 1962, 65–66). Vzgoja njegove matere pa je bila
bolj specifična, vendar kljub zamerljivosti, ki jo je morda čutil do nje,
le-ta ni bila nikdar izražena tako dramatično kot sovraštvo do očeta, ki je
prevzelo celo obliko gorečega dvoma o nebeški pravičnosti. Kot se izrazi
Erikson, je bila Madona, bolj ali manj nežno odmaknjena stran od poti.
Danes na milijone dečkov izkuša podobne probleme in jih tako ali
drugače poskušajo reševati. Erikson navaja, da figurativno živijo samo z
enimi pljuči in polovico svojega srca, svet pa postane prostor, kjer je tako
še težje živeti. Vendar je tak posameznik poklican k temu, da dvigne svojo
individualno ohromljenost na področje univerzalnega in da poskuša
rešiti za vse, kar ni zmogel rešiti le zase (Erikson 1962, 65–66). Naj na
začetku, preden preidem v drugi del argumenta o Luthrovem otroštvu,
skozi oči sodobne psihoanalize poskusim osvetliti še ozadje Martinovega
strahu pred sodbo. Eno je ugotavljanje Eriksona na podlagi stopnje in
kvalitete vraževernosti oz. praznovernosti njegovih staršev (oče – sumni-
čavost do stvarstva; mati – imaginativni vidiki vraževernosti). Luther naj
bi tako po materi prejel bolj z občutki povezane naravnanosti nasproti
naravi in posledično bolj preprosto integrirano obliko misticizma (Erik
son 1962, 72). V tem okviru je verjetno treba presojati tudi Luthrovo
odločitev, da se je v trenutku, ko je vanj skoraj udarila strela, začel skli-
cevati na višjo avtoriteto (sv. Ana – zavetnica rudarjev), zaradi česar se
je dokončno odločil, da svoje življenje posveti Bogu.
Tako si Erikson postavi vprašanje, ali so Martinove strahove pred
sodnim dnem in njegove dvome o pravici tistega časa povzročile kake
večje očetove hudobije ali Martinova posebna občutljivost ali pa oboje.
Ta napetost se izraža v stopnji človekovega izkoriščanja v otroštvu, ki
ga naredi za žrtev ne le odkrite krutosti, ampak tudi vsakršnega pri
kritega čustvenega sproščanja, deviantne maščevalnosti ali pa senzualne
samoprizanesljivosti in zvite pravičnosti. Vse to pa gre na račun tistih,
od katerih je oseba fizično in moralno odvisna. Posledično bo po Erik
sonovem prepričanju nekega dne mogoče širše javno prepoznano, da je
33
nad njimi. Sam Martin je namreč večkrat v življenju občutil, da je oče za
disciplinirano javno identiteto skrival jezno in pogosto alkoholizirano
impulzivnost, kar je usmerjal proti svoji družini, pod pretvezo nadre-
jenosti in pravičnega sodnika. To je bila torej očetovska stran njegove
otroške dileme (Erikson 1962, 65–66). Vzgoja njegove matere pa je bila
bolj specifična, vendar kljub zamerljivosti, ki jo je morda čutil do nje,
le-ta ni bila nikdar izražena tako dramatično kot sovraštvo do očeta, ki je
prevzelo celo obliko gorečega dvoma o nebeški pravičnosti. Kot se izrazi
Erikson, je bila Madona, bolj ali manj nežno odmaknjena stran od poti.
Danes na milijone dečkov izkuša podobne probleme in jih tako ali
drugače poskušajo reševati. Erikson navaja, da figurativno živijo samo z
enimi pljuči in polovico svojega srca, svet pa postane prostor, kjer je tako
še težje živeti. Vendar je tak posameznik poklican k temu, da dvigne svojo
individualno ohromljenost na področje univerzalnega in da poskuša
rešiti za vse, kar ni zmogel rešiti le zase (Erikson 1962, 65–66). Naj na
začetku, preden preidem v drugi del argumenta o Luthrovem otroštvu,
skozi oči sodobne psihoanalize poskusim osvetliti še ozadje Martinovega
strahu pred sodbo. Eno je ugotavljanje Eriksona na podlagi stopnje in
kvalitete vraževernosti oz. praznovernosti njegovih staršev (oče – sumni-
čavost do stvarstva; mati – imaginativni vidiki vraževernosti). Luther naj
bi tako po materi prejel bolj z občutki povezane naravnanosti nasproti
naravi in posledično bolj preprosto integrirano obliko misticizma (Erik
son 1962, 72). V tem okviru je verjetno treba presojati tudi Luthrovo
odločitev, da se je v trenutku, ko je vanj skoraj udarila strela, začel skli-
cevati na višjo avtoriteto (sv. Ana – zavetnica rudarjev), zaradi česar se
je dokončno odločil, da svoje življenje posveti Bogu.
Tako si Erikson postavi vprašanje, ali so Martinove strahove pred
sodnim dnem in njegove dvome o pravici tistega časa povzročile kake
večje očetove hudobije ali Martinova posebna občutljivost ali pa oboje.
Ta napetost se izraža v stopnji človekovega izkoriščanja v otroštvu, ki
ga naredi za žrtev ne le odkrite krutosti, ampak tudi vsakršnega pri
kritega čustvenega sproščanja, deviantne maščevalnosti ali pa senzualne
samoprizanesljivosti in zvite pravičnosti. Vse to pa gre na račun tistih,
od katerih je oseba fizično in moralno odvisna. Posledično bo po Erik
sonovem prepričanju nekega dne mogoče širše javno prepoznano, da je
33
