Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
1. Luther in vpliv vzgoje njegovih staršev
Erikson nam govori o vprašanju ubogljivosti in se sprašuje o pred-
metu ubogljivosti, govori o dejstvu, ki ga navajajo nekateri Luthrovi
biografi, da je Luthrovemu očetu uspelo s strogostjo vcepiti vanj globok
strah pred avtoriteto. Poleg tega pa tudi trmoglavost in upornost, ki naj
bi pri Luthru povzročile bolehnost in boječnost v obdobju otroštva. Tako
je Luther »žalosten« v otroštvu, pretankovesten do napak v samostanu,
obdan z dvomi in depresijo v poznejšem življenju, končno pripeljal
vprašanje o Božji pravičnosti do točke nerazvezljivosti in religiozne
revolucije. Kljub temu Erikson opiše odnos med očetom in sinom (Han-
som in Martinom) kot vzajemen, ko Martin očeta niti takrat, ko se ga
je na smrt bal, ni mogel v resnici zasovražiti, postal je le žalosten. Hans
pa, kljub temu da nekaj časa dečku ni pustil, da bi se mu približal, in je
bil nanj včasih na smrt jezen, ni tako zdržal v nedogled (Erikson 1962,
63–65). Tako sta vzajemno vlagala v odnos drug z drugim in zdržala v
odnosu, čeprav jima to ni dopuščalo, da bi odnos postal ploden. Vendar
je kljub temu jeza ostajala v njegovi podzavesti. Dokazi za to obstajajo v
zapoznelih odzivih. Pozneje v življenju je namreč Luther izražal never-
jetno sposobnost, da je zelo hitro zasovražil in bil pri tem vztrajen, tako
upravičeno kot neupravičeno, na podlagi zbadljivega dostojanstva in
skrajne vulgarnosti. Sposobnost sovražiti kot tudi nezmožnost odpuščati
tistim, ki so ga v občutljivem obdobju prizadeli, je značilnost, ki si jo
deli z drugimi velikimi umi.
Po Eriksonu nas to dejstvo pripelje do vprašanja, zakaj Luthru, kljub
izkušnji mučne ubogljivosti in blodeče neubogljivosti, pozneje v življenju
ni uspelo pobegniti vplivu svojega očeta (kot je npr. uspelo Lincolnu),
oz. ga vsaj pustiti ob strani, kompromitirati in se odločiti za svojo pot.
Erazmu, Kalvinu in mnogim drugim manj pomembnim ljudem se je
uspelo spoprijeti s svojimi krizami in se upreti očetovi volji, a jim je kljub
temu uspelo pretvoriti svojo upornost v samo središče samoopravičenja.
K vsemu temu pa je po Eriksonovem prepričanju treba dodati še očetov
občutek za pravičnost. Hans se je namreč imel za samo koncepcijo pra-
vičnosti. Sam se namreč ni branil trdo ravnati s seboj, kar pa je prenašal
tudi na svoje otroke. Vendar je za otroke nevarno, če se starši maščujejo
32
1. Luther in vpliv vzgoje njegovih staršev
Erikson nam govori o vprašanju ubogljivosti in se sprašuje o pred-
metu ubogljivosti, govori o dejstvu, ki ga navajajo nekateri Luthrovi
biografi, da je Luthrovemu očetu uspelo s strogostjo vcepiti vanj globok
strah pred avtoriteto. Poleg tega pa tudi trmoglavost in upornost, ki naj
bi pri Luthru povzročile bolehnost in boječnost v obdobju otroštva. Tako
je Luther »žalosten« v otroštvu, pretankovesten do napak v samostanu,
obdan z dvomi in depresijo v poznejšem življenju, končno pripeljal
vprašanje o Božji pravičnosti do točke nerazvezljivosti in religiozne
revolucije. Kljub temu Erikson opiše odnos med očetom in sinom (Han-
som in Martinom) kot vzajemen, ko Martin očeta niti takrat, ko se ga
je na smrt bal, ni mogel v resnici zasovražiti, postal je le žalosten. Hans
pa, kljub temu da nekaj časa dečku ni pustil, da bi se mu približal, in je
bil nanj včasih na smrt jezen, ni tako zdržal v nedogled (Erikson 1962,
63–65). Tako sta vzajemno vlagala v odnos drug z drugim in zdržala v
odnosu, čeprav jima to ni dopuščalo, da bi odnos postal ploden. Vendar
je kljub temu jeza ostajala v njegovi podzavesti. Dokazi za to obstajajo v
zapoznelih odzivih. Pozneje v življenju je namreč Luther izražal never-
jetno sposobnost, da je zelo hitro zasovražil in bil pri tem vztrajen, tako
upravičeno kot neupravičeno, na podlagi zbadljivega dostojanstva in
skrajne vulgarnosti. Sposobnost sovražiti kot tudi nezmožnost odpuščati
tistim, ki so ga v občutljivem obdobju prizadeli, je značilnost, ki si jo
deli z drugimi velikimi umi.
Po Eriksonu nas to dejstvo pripelje do vprašanja, zakaj Luthru, kljub
izkušnji mučne ubogljivosti in blodeče neubogljivosti, pozneje v življenju
ni uspelo pobegniti vplivu svojega očeta (kot je npr. uspelo Lincolnu),
oz. ga vsaj pustiti ob strani, kompromitirati in se odločiti za svojo pot.
Erazmu, Kalvinu in mnogim drugim manj pomembnim ljudem se je
uspelo spoprijeti s svojimi krizami in se upreti očetovi volji, a jim je kljub
temu uspelo pretvoriti svojo upornost v samo središče samoopravičenja.
K vsemu temu pa je po Eriksonovem prepričanju treba dodati še očetov
občutek za pravičnost. Hans se je namreč imel za samo koncepcijo pra-
vičnosti. Sam se namreč ni branil trdo ravnati s seboj, kar pa je prenašal
tudi na svoje otroke. Vendar je za otroke nevarno, če se starši maščujejo
32
