Page 37 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 37
VITOMIR TEPEŠ
najbolj znanih univerz v takratnih nemških deželah. Samo mesto je ležalo
na presečišču med severnimi in južnimi deželami in bilo zaradi vpliva
dveh elektorjev (Mainz in Saška) tudi v središču takratnega političnega
življenja. Ta univerza je imela še eno značilnost: njeno učenje je predsta-
vljalo novo pot (via moderna), ki je pripadala t. i. nominalistom, katerih
pionir je bil frančiškan William iz Ockhama. V nasprotju s pripadniki
stare poti (via antiqua) so sledilci via moderne mislili, da:
[Č]utna zaznava realnosti ne vodi do kognicije univerzalne realnosti,
ampak v abstraktno mišljenje. Univerzalije so rezultat takšne abstrakcije
in so brez neodvisne realnosti. Kar je resnično, je posameznik, človeška
oseba kot edinstvena entiteta, ki jo zaznamo z občutki. Človeški intelekt
je ta, ki ureja zaznave mnogih posameznih oseb v univerzalni koncept
»človeštva«. »Človeštvo« kot splošni pojem ni resnična entiteta, ki bi
obstajala zunaj človeškega uma; je »ime« (nomen), ki ga ustvari um in
je utemeljeno na konvenciji. Takšna imena ali pojmi pomagajo znan
stvenikom ali filozofom na podlagi razumljivega sistema, za urejanje
raznoterosti določenega pojava/fenomena. (Oberman 2006, 117)
Ta pot se je torej razlikovala od stare poti (via antiqua), ki so jo zago-
varjali sholastiki (Duns Scot) in tomisti (Tomaž Akvinski), ki so bili kot
realisti prepričani, »da so splošni pojmi (universalia) več kot le človeško
orodje za popisovanje ekstramaterialnega sveta: so izrazi realnosti same,
poslednje, višje realnosti, ki leži za vso individualnostjo. Ljudje kot po-
samezniki lahko obstajajo le zato, ker obstaja ’človeštvo’ kot univerzalna
realnost« (Oberman 2006, 117). Za vse skupaj je bilo značilno, da so se
ukvarjali z Aristotelom in njegovim sistemskim razmišljanjem, vendar
pa so se med seboj razlikovali v interpretaciji.
Po Eriksonovem prepričanju je v času njegovega šolanja na univerzi,
tako dodiplomskega (bakalar) kot podiplomskega (magisterij) Luther
veliko prihajal v stik z Aristotelom. Bral je njegova dela – Parva Logi-
calia, Priorum, Posteriroum, Elencorum, Physicorum, De Anima, Spera
Materialis – na dodiplomski ravni in De Caelo, De Generatione et Co-
ruptione, Metheororum in še nekatera druga manjša Aristotelova dela
na podiplomski ravni. Poleg tega je veliko bral še s področja slovnice,
logike, retorike, naravne filozofije, sferične astronomije, filozofije, fizike
35
najbolj znanih univerz v takratnih nemških deželah. Samo mesto je ležalo
na presečišču med severnimi in južnimi deželami in bilo zaradi vpliva
dveh elektorjev (Mainz in Saška) tudi v središču takratnega političnega
življenja. Ta univerza je imela še eno značilnost: njeno učenje je predsta-
vljalo novo pot (via moderna), ki je pripadala t. i. nominalistom, katerih
pionir je bil frančiškan William iz Ockhama. V nasprotju s pripadniki
stare poti (via antiqua) so sledilci via moderne mislili, da:
[Č]utna zaznava realnosti ne vodi do kognicije univerzalne realnosti,
ampak v abstraktno mišljenje. Univerzalije so rezultat takšne abstrakcije
in so brez neodvisne realnosti. Kar je resnično, je posameznik, človeška
oseba kot edinstvena entiteta, ki jo zaznamo z občutki. Človeški intelekt
je ta, ki ureja zaznave mnogih posameznih oseb v univerzalni koncept
»človeštva«. »Človeštvo« kot splošni pojem ni resnična entiteta, ki bi
obstajala zunaj človeškega uma; je »ime« (nomen), ki ga ustvari um in
je utemeljeno na konvenciji. Takšna imena ali pojmi pomagajo znan
stvenikom ali filozofom na podlagi razumljivega sistema, za urejanje
raznoterosti določenega pojava/fenomena. (Oberman 2006, 117)
Ta pot se je torej razlikovala od stare poti (via antiqua), ki so jo zago-
varjali sholastiki (Duns Scot) in tomisti (Tomaž Akvinski), ki so bili kot
realisti prepričani, »da so splošni pojmi (universalia) več kot le človeško
orodje za popisovanje ekstramaterialnega sveta: so izrazi realnosti same,
poslednje, višje realnosti, ki leži za vso individualnostjo. Ljudje kot po-
samezniki lahko obstajajo le zato, ker obstaja ’človeštvo’ kot univerzalna
realnost« (Oberman 2006, 117). Za vse skupaj je bilo značilno, da so se
ukvarjali z Aristotelom in njegovim sistemskim razmišljanjem, vendar
pa so se med seboj razlikovali v interpretaciji.
Po Eriksonovem prepričanju je v času njegovega šolanja na univerzi,
tako dodiplomskega (bakalar) kot podiplomskega (magisterij) Luther
veliko prihajal v stik z Aristotelom. Bral je njegova dela – Parva Logi-
calia, Priorum, Posteriroum, Elencorum, Physicorum, De Anima, Spera
Materialis – na dodiplomski ravni in De Caelo, De Generatione et Co-
ruptione, Metheororum in še nekatera druga manjša Aristotelova dela
na podiplomski ravni. Poleg tega je veliko bral še s področja slovnice,
logike, retorike, naravne filozofije, sferične astronomije, filozofije, fizike
35
