Page 40 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 40
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
v nemilost takratnega vodstva rimske cerkve, s papežem Leonom X. na
čelu, in se preganjanju s strani takratnih oblasti pod vodstvom Karla V.
ni mogel izogniti, je prav tako neusmiljeno odgovoril. Rimsko cerkev, kot
nekoč najsvetejšo med vsemi cerkvami, je razglasil za jamo razbojnikov
nad vsemi drugimi jamami razbojnikov.3
Že v zgodnjem obdobju, pravi Gregory, še pred leipziško akademsko
razpravo l. 1519, je razvil idejo, da je temelj krščanske vere in življenja
samo Sveto pismo4 in ne intenzivno preiskovanje svoje lastne vesti in spo-
korniških praks. Na to je verjetno vplivalo tudi Erazmovo razumevanje
pomena Svetega pisma, kot to omenja Jeff Fountain, direktor Schumano-
vega centra za evropske študije. Erazem to svoje razumevanje povzema
v eseju Paraclesis, ki ga je vključil kot predgovor k izdaji Nove Zaveze
1516 in kjer pravi, da si »želi, da bi tudi najmanjša med ženami brala
Evangelije in Pavlova pisma in da bi se prevajali v vse jezike, tako da bi
jih lahko brali in razumeli ne le Škoti in Irci, ampak tudi Turki in Sa-
raceni« (Fountain 2016). Na Luthra je bržkone vplivalo tudi drugačno
razumevanje druge vrstice v tretjem poglavju Matejevega evangelija, kjer
je bilo v Vulgati prevedeno z »Bodite pokorni (skesani), kajti približalo se
je nebeško kraljestvo«, Erazem pa je na podlagi grščine to mesto prevedel
s »Spreobrnite se, …«. To pa je vplivalo tudi na tedanje razumevanje pri
teologiji odpustkov (Fountain 2016).
Pri tem pa je pomembno razumeti tudi, kot opozarja R.C. Doyle, da
je bil v ozadju tedanjega razmišljanja povsem logičen pristop do pred-
meta preučevanja, ki so ga razvijali akademiki na tedanjih univerzah.
Najprej si je bilo treba zastaviti vprašanje, temu je sledila argumentacija
v korist določene pozicije, ki je bila prevzeta od tradicionalnih cerkvenih
avtoritet, nato se je na podlagi drugih tradicionalnih cerkvenih avtoritet
argumentiralo proti tej poziciji, čemur je sledil avtorjev zaključek (Doyle
1987, 18). Najpomembnejši misleci do tistega časa so bili Anselm iz
3 Izjava, povzeta po Luthrovemu pismu papežu Leonu X., l. 1520 poslanem skupaj s
spisom O kristjanovi svobodi. Navedek se nahaja v zadnjem stavku petega odstavka
pisma. (Bartleby.com)
4 »Povsem naravno je bilo, da bo religija prevzela vse bolj nacionalni poudarek v
obdobju, ko so se verska besedila vedno bolj prevajala v lokalne jezike.« (Waley in
Danley 2001, 236)
38
v nemilost takratnega vodstva rimske cerkve, s papežem Leonom X. na
čelu, in se preganjanju s strani takratnih oblasti pod vodstvom Karla V.
ni mogel izogniti, je prav tako neusmiljeno odgovoril. Rimsko cerkev, kot
nekoč najsvetejšo med vsemi cerkvami, je razglasil za jamo razbojnikov
nad vsemi drugimi jamami razbojnikov.3
Že v zgodnjem obdobju, pravi Gregory, še pred leipziško akademsko
razpravo l. 1519, je razvil idejo, da je temelj krščanske vere in življenja
samo Sveto pismo4 in ne intenzivno preiskovanje svoje lastne vesti in spo-
korniških praks. Na to je verjetno vplivalo tudi Erazmovo razumevanje
pomena Svetega pisma, kot to omenja Jeff Fountain, direktor Schumano-
vega centra za evropske študije. Erazem to svoje razumevanje povzema
v eseju Paraclesis, ki ga je vključil kot predgovor k izdaji Nove Zaveze
1516 in kjer pravi, da si »želi, da bi tudi najmanjša med ženami brala
Evangelije in Pavlova pisma in da bi se prevajali v vse jezike, tako da bi
jih lahko brali in razumeli ne le Škoti in Irci, ampak tudi Turki in Sa-
raceni« (Fountain 2016). Na Luthra je bržkone vplivalo tudi drugačno
razumevanje druge vrstice v tretjem poglavju Matejevega evangelija, kjer
je bilo v Vulgati prevedeno z »Bodite pokorni (skesani), kajti približalo se
je nebeško kraljestvo«, Erazem pa je na podlagi grščine to mesto prevedel
s »Spreobrnite se, …«. To pa je vplivalo tudi na tedanje razumevanje pri
teologiji odpustkov (Fountain 2016).
Pri tem pa je pomembno razumeti tudi, kot opozarja R.C. Doyle, da
je bil v ozadju tedanjega razmišljanja povsem logičen pristop do pred-
meta preučevanja, ki so ga razvijali akademiki na tedanjih univerzah.
Najprej si je bilo treba zastaviti vprašanje, temu je sledila argumentacija
v korist določene pozicije, ki je bila prevzeta od tradicionalnih cerkvenih
avtoritet, nato se je na podlagi drugih tradicionalnih cerkvenih avtoritet
argumentiralo proti tej poziciji, čemur je sledil avtorjev zaključek (Doyle
1987, 18). Najpomembnejši misleci do tistega časa so bili Anselm iz
3 Izjava, povzeta po Luthrovemu pismu papežu Leonu X., l. 1520 poslanem skupaj s
spisom O kristjanovi svobodi. Navedek se nahaja v zadnjem stavku petega odstavka
pisma. (Bartleby.com)
4 »Povsem naravno je bilo, da bo religija prevzela vse bolj nacionalni poudarek v
obdobju, ko so se verska besedila vedno bolj prevajala v lokalne jezike.« (Waley in
Danley 2001, 236)
38
