Page 38 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 38
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
in psihologije. Da bi končal študij t. i. sedmih svobodnih umetnosti, je
moral razumeti še Evklidovo matematiko kot tudi aritmetiko, teori-
jo glasbe in planimetrijo. Na ravni magisterija pa so prišli v poštev še
moralna filozofija, metafizika, politika in ekonomija. Tako je Luther v
času celotnega šolanja na univerzi prišel v stik z avtorji, kot so Priscian,
Petrus Hispanus, Aristotel, Albertus Magnus, Tomaž Akvinski, Averroes,
Avicenna, Alfragan in Sacrobosco (Erikson 1962, 85–86).
Erikson dalje na približno treh straneh pobliže opiše povezavo med
Aristotelom in Luthrom. Pravi, da je Luther vse življenje ostal Aristo-
telov učenec. V tem času je Luther postal »moralni filozof« in poučeval
Aristotela eno celo leto. Uradno učenje v Erfurtu je bilo pogojeno tudi z
določeno akademsko ideologijo, t. i. Ockhamovo različico aristotelizma.
To pa je po Eriksonovem mnenju lahko pomenilo le eno, namreč da je
to le težko prispevalo k edinosti mišljenja, saj je Aristotel dotlej prešel
že skozi mnogo rok, od antične Grčije, skozi islamski svet učenjakov in
skozi orbito rimske cerkve (Erikson 1962, 86). William Ockham pa je
veljal za upornika znotraj cerkve, saj je nasprotoval celo papežu v zadevi
glede Frančiškovega zavračanja lastnine kristjanom. Zaradi tega je bil
celo zaprt, vendar mu je v tej zadevi, kot navaja Erikson, pomagal neki
nemški knez, kateremu naj bi Ockham dejal: »Ti me brani z mečem, jaz
pa te bom branil s svojim peresom.« (Erikson 1962, 87) Zato se je kas-
neje luteranstvu reklo degenerirani ockhamizem. Vendar takšno učenje
ni bilo značilno le za univerzo, ampak tudi za avguštinski samostan v
Erfurtu, kamor je kasneje odšel tudi Luther. Tako je bil mladi Luther
prvič pod vplivom določenega -izma, še preden je bil povsem sposoben
doumeti vse njegove razsežnosti in njegovo relativnost. Soočil se je s t. i.
»Ockhamovo mrtvo točko – doktrino absolutne vzajemne izključenosti
znanja in vere, filozofije in teologije« (Erikson 1962, 88).
3. Luther in njegovo osebno odkritje
Z njegovim osebnim odkritjem, da je človek grešnik in kot tak
opravičen le na podlagi zaupanja v Božjo pravičnost, ki se je razode-
la v Kristusu in so nam o njej govorili najprej preroki, nato Kristus
36
in psihologije. Da bi končal študij t. i. sedmih svobodnih umetnosti, je
moral razumeti še Evklidovo matematiko kot tudi aritmetiko, teori-
jo glasbe in planimetrijo. Na ravni magisterija pa so prišli v poštev še
moralna filozofija, metafizika, politika in ekonomija. Tako je Luther v
času celotnega šolanja na univerzi prišel v stik z avtorji, kot so Priscian,
Petrus Hispanus, Aristotel, Albertus Magnus, Tomaž Akvinski, Averroes,
Avicenna, Alfragan in Sacrobosco (Erikson 1962, 85–86).
Erikson dalje na približno treh straneh pobliže opiše povezavo med
Aristotelom in Luthrom. Pravi, da je Luther vse življenje ostal Aristo-
telov učenec. V tem času je Luther postal »moralni filozof« in poučeval
Aristotela eno celo leto. Uradno učenje v Erfurtu je bilo pogojeno tudi z
določeno akademsko ideologijo, t. i. Ockhamovo različico aristotelizma.
To pa je po Eriksonovem mnenju lahko pomenilo le eno, namreč da je
to le težko prispevalo k edinosti mišljenja, saj je Aristotel dotlej prešel
že skozi mnogo rok, od antične Grčije, skozi islamski svet učenjakov in
skozi orbito rimske cerkve (Erikson 1962, 86). William Ockham pa je
veljal za upornika znotraj cerkve, saj je nasprotoval celo papežu v zadevi
glede Frančiškovega zavračanja lastnine kristjanom. Zaradi tega je bil
celo zaprt, vendar mu je v tej zadevi, kot navaja Erikson, pomagal neki
nemški knez, kateremu naj bi Ockham dejal: »Ti me brani z mečem, jaz
pa te bom branil s svojim peresom.« (Erikson 1962, 87) Zato se je kas-
neje luteranstvu reklo degenerirani ockhamizem. Vendar takšno učenje
ni bilo značilno le za univerzo, ampak tudi za avguštinski samostan v
Erfurtu, kamor je kasneje odšel tudi Luther. Tako je bil mladi Luther
prvič pod vplivom določenega -izma, še preden je bil povsem sposoben
doumeti vse njegove razsežnosti in njegovo relativnost. Soočil se je s t. i.
»Ockhamovo mrtvo točko – doktrino absolutne vzajemne izključenosti
znanja in vere, filozofije in teologije« (Erikson 1962, 88).
3. Luther in njegovo osebno odkritje
Z njegovim osebnim odkritjem, da je človek grešnik in kot tak
opravičen le na podlagi zaupanja v Božjo pravičnost, ki se je razode-
la v Kristusu in so nam o njej govorili najprej preroki, nato Kristus
36
