Page 60 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 60
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
izkažejo milost in naklonjenost, da bi si mogel kupiti obleko in povrniti
svoje dolgove.«12
Ne Trubarjevo prizadevanje ne Savinčeva prošnja za nastavitev v
domovini ali za podporo kranjskih deželnih stanov nista bila uspe-
šna, zato je moral Savinec duhovniško službo s težavo opravljati na
Nemškem, toda tudi topogledno mu je pomogel Trubar (Elze 1897,
514). Osemnajstega novembra 1579 je le nastopil kot pomožni pridigar
(diakon) v Škocjanu pri Turjaku na Dolenjskem, za kar mu je bila s
strani deželnih stanov odmerjena tudi letna plača – 45 goldinarjev. Ko
je Škocjan leta 1585 postal Dalmatinova fara, je Savinec tam ostal, in
sicer kot nadomestnik, prejemal pa je tretjino dohodkov fare. Tudi po
Dalmatinovi smrti (1589) v hierarhiji de facto delujoče evangeličanske
deželne cerkve ni napredoval, kajti škocjansko župnijo je dobil Bene-
dikt Pyroter, Savinec pa je še naprej ostal vikar. Zato se je leta 1595 v
slovenskem predgovoru k Hišni postili podpisal kot »Andrei Savinic,
cerkovni služabnik«.
Dokument, ki bi razodeval stopnjo Savinčeve formalne izobrazbe,
ni znan, toda o njegovi jezikovni kompetenci poleg tekstne podobe
Hišne postile zgovorno priča nekaj dejstev: 1. v vsakdanji dušnopastir-
ski službi je dalj časa deloval na evangeličanski fari s pretežnim slovensko
govorečim prebivalstvom, kjer je verjetno moral obvladati primeren nivo
retorično umetelno izoblikovane slovenščine za rabo v cerkvenem go-
vorništvu;13 2. bil je redaktor Dalmatinovega Pentatevha (1578); 3. bil je
12 Primož Trubar kranjskemu deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom, 16.
januar 1572, Derendingen. Izvirnik, tuja roka, razen podpisa (Primus Truber, m. s.
subscripsit). AS 2, Stan., arh., I. registratura, šk. 92 (fasc. 54/3–1), fotografija NUK,
Ms 1061, št. 31. Trubar 2015a, 313–315.
13 Glede na izpričano rabo novo najdenega memmingenskega izvoda se zdi, da Trubar
jeva Cerkovna ordninga (1564) recepcijsko (in morda normativno v smislu vpliva na
notranjo organiziranost evangeličanske gmajne na Kranjskem) ni bila mrtvo besedilo
niti po zaplembi s strani deželnega kneza, kajti konfiskacija očitno ni zadela celotne
naklade. Zato bi na jezikovne kompetence pridiganja v deželnem jeziku, tj. v nemščini in
slovenščini, kot pogoj za zasebno mesta predikanta utegnilo kazati poglavje Trubarjeve
cerkveno normativne knjige Koku ty ludy, bodi mladi oli stari, kir h timu pridigarstvu
so izvoleni oli kir se sami k nemu ponuieio, od tih pravih šcoffov, starih farmoštrov
inu pridigariev se imaio izuprašati, exeminirati inu podvučiti, koku se v nih stanu inu
pridigarstvu s teim vukom inu z lebnom deržati imaio (Trubar [1564] 2005, 368–374).
58
izkažejo milost in naklonjenost, da bi si mogel kupiti obleko in povrniti
svoje dolgove.«12
Ne Trubarjevo prizadevanje ne Savinčeva prošnja za nastavitev v
domovini ali za podporo kranjskih deželnih stanov nista bila uspe-
šna, zato je moral Savinec duhovniško službo s težavo opravljati na
Nemškem, toda tudi topogledno mu je pomogel Trubar (Elze 1897,
514). Osemnajstega novembra 1579 je le nastopil kot pomožni pridigar
(diakon) v Škocjanu pri Turjaku na Dolenjskem, za kar mu je bila s
strani deželnih stanov odmerjena tudi letna plača – 45 goldinarjev. Ko
je Škocjan leta 1585 postal Dalmatinova fara, je Savinec tam ostal, in
sicer kot nadomestnik, prejemal pa je tretjino dohodkov fare. Tudi po
Dalmatinovi smrti (1589) v hierarhiji de facto delujoče evangeličanske
deželne cerkve ni napredoval, kajti škocjansko župnijo je dobil Bene-
dikt Pyroter, Savinec pa je še naprej ostal vikar. Zato se je leta 1595 v
slovenskem predgovoru k Hišni postili podpisal kot »Andrei Savinic,
cerkovni služabnik«.
Dokument, ki bi razodeval stopnjo Savinčeve formalne izobrazbe,
ni znan, toda o njegovi jezikovni kompetenci poleg tekstne podobe
Hišne postile zgovorno priča nekaj dejstev: 1. v vsakdanji dušnopastir-
ski službi je dalj časa deloval na evangeličanski fari s pretežnim slovensko
govorečim prebivalstvom, kjer je verjetno moral obvladati primeren nivo
retorično umetelno izoblikovane slovenščine za rabo v cerkvenem go-
vorništvu;13 2. bil je redaktor Dalmatinovega Pentatevha (1578); 3. bil je
12 Primož Trubar kranjskemu deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom, 16.
januar 1572, Derendingen. Izvirnik, tuja roka, razen podpisa (Primus Truber, m. s.
subscripsit). AS 2, Stan., arh., I. registratura, šk. 92 (fasc. 54/3–1), fotografija NUK,
Ms 1061, št. 31. Trubar 2015a, 313–315.
13 Glede na izpričano rabo novo najdenega memmingenskega izvoda se zdi, da Trubar
jeva Cerkovna ordninga (1564) recepcijsko (in morda normativno v smislu vpliva na
notranjo organiziranost evangeličanske gmajne na Kranjskem) ni bila mrtvo besedilo
niti po zaplembi s strani deželnega kneza, kajti konfiskacija očitno ni zadela celotne
naklade. Zato bi na jezikovne kompetence pridiganja v deželnem jeziku, tj. v nemščini in
slovenščini, kot pogoj za zasebno mesta predikanta utegnilo kazati poglavje Trubarjeve
cerkveno normativne knjige Koku ty ludy, bodi mladi oli stari, kir h timu pridigarstvu
so izvoleni oli kir se sami k nemu ponuieio, od tih pravih šcoffov, starih farmoštrov
inu pridigariev se imaio izuprašati, exeminirati inu podvučiti, koku se v nih stanu inu
pridigarstvu s teim vukom inu z lebnom deržati imaio (Trubar [1564] 2005, 368–374).
58
