Page 62 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 62
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
celotno leto. Vsebovale so kratko razlago perikope, za branjem katere je
morala biti pridiga izvedena, očrt snovi ali pa celotni pridižni zgled za
rabo. Iz slednjega izvira tudi terminološko poimenovanje postilla: gre za
sklop iz post illa verba textus oz. za temi besedami iz Svetega pisma je treba
pridigati naslednje …, sam termin postila pa naj bi se v tem pomenu prvič
pojavil v enem od del angleškega kronista Nicholasa Triveta (1257–1334).
Postila se je kot tekstni žanr uveljavila v 13. stoletju in je pomenila
najprej zaključeno prozno razlago biblične perikope iz cerkvenega ko-
ledarja, kasneje, tudi v 16. stoletju in za njim, pa izraz označuje zbirko
takšnih razlag. Uveljavitev postil kot zaključenih tekstov je bila v 13.
stoletju tesno povezana tudi z ustanovitvijo novih pridigarskih redov
– dominikancev in frančiškanov – in z rastočim poudarkom na pridigi
kot delu liturgije nasploh.
Za prvo in najbolj znano zgodnjo zbirko postilskih besedil je veljalo
delo Postillae in sacram scripturam juxta quadruplicem sensum, littera-
lem, allegoricum, anagogicum et moralem francoskega dominikanskega
pridigarja in znanega bibličnega eksegeta svoje dobe kardinala Huga
iz Saint-Chera (1200–1263), ki je bilo v 15. in 16. stoletju pogosto po-
natiskovano. Podobno velik pomen so imele tudi Postillae perpetuae
in Vetus et Novum Testamentum (5 delov, 1471–1472) frančiškana in
profesorja teologije Nikolaja iz Lire (okoli 1270–1349). Francoski teolog
je omenjeno delo utemeljil predvsem na filologiji in zgodnjih nastavkih
biblične tekstne kritike – oboje je imel namreč za temelj ali alegorične ali
anagoške ali mistične interpretacije Svetega pisma – ter se tako marsikje
že pomikal čez meje eksegetične tradicije tedanje rimske cerkve. Luther
je delo Nikolaja iz Lire cenil in ga v svoji Hišni postili tudi eksplicitno
navajal, kar je razvidno tudi iz Trubarjeve prevodne predelave nemškega
besedila (Trubar [1595] 2015b, 840).
Nikolaj iz Lire pa je na Luthra vplival še z nekim spisom, in sicer z
delom Pulcherrimae quaestiones Iudaicam perfidiam in catholicam fide
improbantes, na podlagi katerega je nemški reformator v letih pred smrtjo
spisal oster antisemitski traktat Von den Juden und ihren Lügen (1543).14
14 Izvirnik dostopen na Europeani, npr. http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/
resolver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10992318-9 (digitalni izvod iz Bayerische
StaatsBibliothek).
60
celotno leto. Vsebovale so kratko razlago perikope, za branjem katere je
morala biti pridiga izvedena, očrt snovi ali pa celotni pridižni zgled za
rabo. Iz slednjega izvira tudi terminološko poimenovanje postilla: gre za
sklop iz post illa verba textus oz. za temi besedami iz Svetega pisma je treba
pridigati naslednje …, sam termin postila pa naj bi se v tem pomenu prvič
pojavil v enem od del angleškega kronista Nicholasa Triveta (1257–1334).
Postila se je kot tekstni žanr uveljavila v 13. stoletju in je pomenila
najprej zaključeno prozno razlago biblične perikope iz cerkvenega ko-
ledarja, kasneje, tudi v 16. stoletju in za njim, pa izraz označuje zbirko
takšnih razlag. Uveljavitev postil kot zaključenih tekstov je bila v 13.
stoletju tesno povezana tudi z ustanovitvijo novih pridigarskih redov
– dominikancev in frančiškanov – in z rastočim poudarkom na pridigi
kot delu liturgije nasploh.
Za prvo in najbolj znano zgodnjo zbirko postilskih besedil je veljalo
delo Postillae in sacram scripturam juxta quadruplicem sensum, littera-
lem, allegoricum, anagogicum et moralem francoskega dominikanskega
pridigarja in znanega bibličnega eksegeta svoje dobe kardinala Huga
iz Saint-Chera (1200–1263), ki je bilo v 15. in 16. stoletju pogosto po-
natiskovano. Podobno velik pomen so imele tudi Postillae perpetuae
in Vetus et Novum Testamentum (5 delov, 1471–1472) frančiškana in
profesorja teologije Nikolaja iz Lire (okoli 1270–1349). Francoski teolog
je omenjeno delo utemeljil predvsem na filologiji in zgodnjih nastavkih
biblične tekstne kritike – oboje je imel namreč za temelj ali alegorične ali
anagoške ali mistične interpretacije Svetega pisma – ter se tako marsikje
že pomikal čez meje eksegetične tradicije tedanje rimske cerkve. Luther
je delo Nikolaja iz Lire cenil in ga v svoji Hišni postili tudi eksplicitno
navajal, kar je razvidno tudi iz Trubarjeve prevodne predelave nemškega
besedila (Trubar [1595] 2015b, 840).
Nikolaj iz Lire pa je na Luthra vplival še z nekim spisom, in sicer z
delom Pulcherrimae quaestiones Iudaicam perfidiam in catholicam fide
improbantes, na podlagi katerega je nemški reformator v letih pred smrtjo
spisal oster antisemitski traktat Von den Juden und ihren Lügen (1543).14
14 Izvirnik dostopen na Europeani, npr. http://www.mdz-nbn-resolving.de/urn/
resolver.pl?urn=urn:nbn:de:bvb:12-bsb10992318-9 (digitalni izvod iz Bayerische
StaatsBibliothek).
60
