Page 65 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 65
JONATAN VINKLER
oz. jih poslušal. Kljub temu se je izoblikoval v enega najpomembnejših
čeških teologov in pisateljev 15. stoletja, njegovi spisi pa pomenijo enega
teoloških temeljev kasnejše cerkve čeških bratov. Chelčickega Postila
čili Kniha výkladuov spasitedlných na čtenie nedělnie celého roku je na-
stajala od leta 1434 do 1441 (izdaja v tisku: 1522 in 1532) in sodi med
najpomembnejša besedila češke reformacije. Označujejo jo doslednost
pri poudarjanju primarne vloge Svetega pisma, ki naj usmerja življenje
kristjana – slednje je kasnje definiralo tudi češkobratsko cerkev16 –, ter
neposreden in jedrnat slog (Novák [1936–1939] 1995, 61–65).
Povečana dinamika izdajanja postil, pridig in pridižnih priročnikov
sovpada z razvojem pridigarskega urada v urbanem okolju na Nemškem.
Okoli leta 1500 postane namreč plačano mesto pridigarja po mestih in
trgih pravilo in ne več izjema, pridige pa so bile izvedene znotraj pridižne
službe Božje (Predigtgottesdienst), ki je bila vključena v mašno obredje, ali
pa so bile izvedene ob koncu le-te. Številna tozadevna pridigarska mesta
so zasedali najboljši cerkveni govorniki svoje dobe, npr. Johann Geiler
von Keisersberg (1445–1510), na istih mestih pa so se kalili tudi kasnejši
reformatorji, med njimi zagotovo Urban Rieger (Urbanus Henricus Rhe-
gius, 1489–1541) v Augsburgu, Johannes Oecolampadius (1482–1531) in
nenazadnje tudi Ulrich Zwingli v Zürichu (1484–1531).
Bogata pridižna dejavnost redno nameščenih pridigarjev pa sovpada
tudi z ugotovitvijo tako cerkvenih kot posvetnih oblasti, da more biti priž-
nica zelo učinkovit odmevnik, preko katerega je bilo mogoče večinoma
nepismeni stanovski družbi posredovati informacije, vplivati na »javno
mnenje«17 in uveljavljati vrednote sprejete družbene norme. Pridigarji so
16 Češki bratje so bili kot verska skupnost ves čas svojega obstoja, tj. do njihovega
poslednjega škofa Jana Amosa Komenskega (1592–1670), znani po življenju preproste,
a dosledne biblične morale. Le-to so jemali tako resno, da so se branili participirati
v posameznih poklicih, ki so tedaj definirali predvsem urbano okolje. Tako niso
sprejemali članstva v mestnih svetih, niso opravljali vojaških poklicev ali se dali kot
vojaki najemati v najemniške vojske, niso bili izdelovalci mečev ali puškarji, pa tudi
rablji ali biriči ne.
17 Topogledno so izrazit primer govori oz. pridige contra Turcas, kjer gre za govorjene
in/ali izdane pridige, ki so kot posebna vrsta humanističnega novolatinskega in
vernakularnega govorništva služile za ustvarjanje protiturškega »javnega mnenja«;
glej Vinkler 2011, 60–61; prim tudi Holtz 2011.
63
oz. jih poslušal. Kljub temu se je izoblikoval v enega najpomembnejših
čeških teologov in pisateljev 15. stoletja, njegovi spisi pa pomenijo enega
teoloških temeljev kasnejše cerkve čeških bratov. Chelčickega Postila
čili Kniha výkladuov spasitedlných na čtenie nedělnie celého roku je na-
stajala od leta 1434 do 1441 (izdaja v tisku: 1522 in 1532) in sodi med
najpomembnejša besedila češke reformacije. Označujejo jo doslednost
pri poudarjanju primarne vloge Svetega pisma, ki naj usmerja življenje
kristjana – slednje je kasnje definiralo tudi češkobratsko cerkev16 –, ter
neposreden in jedrnat slog (Novák [1936–1939] 1995, 61–65).
Povečana dinamika izdajanja postil, pridig in pridižnih priročnikov
sovpada z razvojem pridigarskega urada v urbanem okolju na Nemškem.
Okoli leta 1500 postane namreč plačano mesto pridigarja po mestih in
trgih pravilo in ne več izjema, pridige pa so bile izvedene znotraj pridižne
službe Božje (Predigtgottesdienst), ki je bila vključena v mašno obredje, ali
pa so bile izvedene ob koncu le-te. Številna tozadevna pridigarska mesta
so zasedali najboljši cerkveni govorniki svoje dobe, npr. Johann Geiler
von Keisersberg (1445–1510), na istih mestih pa so se kalili tudi kasnejši
reformatorji, med njimi zagotovo Urban Rieger (Urbanus Henricus Rhe-
gius, 1489–1541) v Augsburgu, Johannes Oecolampadius (1482–1531) in
nenazadnje tudi Ulrich Zwingli v Zürichu (1484–1531).
Bogata pridižna dejavnost redno nameščenih pridigarjev pa sovpada
tudi z ugotovitvijo tako cerkvenih kot posvetnih oblasti, da more biti priž-
nica zelo učinkovit odmevnik, preko katerega je bilo mogoče večinoma
nepismeni stanovski družbi posredovati informacije, vplivati na »javno
mnenje«17 in uveljavljati vrednote sprejete družbene norme. Pridigarji so
16 Češki bratje so bili kot verska skupnost ves čas svojega obstoja, tj. do njihovega
poslednjega škofa Jana Amosa Komenskega (1592–1670), znani po življenju preproste,
a dosledne biblične morale. Le-to so jemali tako resno, da so se branili participirati
v posameznih poklicih, ki so tedaj definirali predvsem urbano okolje. Tako niso
sprejemali članstva v mestnih svetih, niso opravljali vojaških poklicev ali se dali kot
vojaki najemati v najemniške vojske, niso bili izdelovalci mečev ali puškarji, pa tudi
rablji ali biriči ne.
17 Topogledno so izrazit primer govori oz. pridige contra Turcas, kjer gre za govorjene
in/ali izdane pridige, ki so kot posebna vrsta humanističnega novolatinskega in
vernakularnega govorništva služile za ustvarjanje protiturškega »javnega mnenja«;
glej Vinkler 2011, 60–61; prim tudi Holtz 2011.
63
