Page 87 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 87
TOMAŽ JURCA
temveč predvsem človeškega izvora (d’ huomini carnalissimi), in so jih s
svojim »modrim« ravnanjem (torej seznamom) razkrili prečastiti očetje
[vostre savie paternita’]. Tako so nehote osvetlili Boccacciovo norčevanje
iz »človeških« obredov cerkvenega pokopa mrtvih, maše in spovedi. Kot
rečeno, Vergerij velikega literata nima za pobožnega človeka, vseeno pa
mu priznava, da je dokaj jasno opozoril na nezgledno ravnanje klerikov,
ki je zastrlo pravo vero, in pohvali njegovo lahkotno kritiko, ovito v za-
bavne zgodbe, zavoljo katerih ta nima preveč grenkega priokusa. Kanček
Boccacciove satire je tako vseskozi navzoč tudi v pisanju Vergerija, ki se
je na tovrstni literarni model uspešno oprl predvsem v spisu Historia di
papa Giovanni che fu femmina (Vergerij 1556). Gre za nadvse domiselno
literarno delo, nekakšno učeno satiro, sorodno Erazmovemu dialogu Iu-
lis exclusus e coelis, ki pa je zaradi ljudskega jezika precej bolj dostopna
in učinkovita kot latinsko delo velikega humanista. A ostanimo pri naši
knjižici in vsebinskih kritikah. Vergerij se čudi, zakaj je Cerkev tako pozno
obsodila Dekameron, ki je takrat že 250 let kratkočasil vso Italijo in se je že
v tistem času utrdil kot zgled italijanske pripovedne proze, ter ugotavlja, da
je ta storila veliko napako, saj bo sedaj množice ljudi zanimalo, zakaj se je
znamenito delo znašlo na njihovem seznamu. Ključna Vergerijeva ugoto-
vitev je torej dejstvo, da se je v tem primeru Boccaccio zaradi nespretnosti
cenzorjev izkazal za enega najbolj učinkovitih glasnikov potrebe po verski
prenovi, saj je navedba njegovega dela spodbudila številne razprave, kar
je protestantom naredilo veliko korist (non puo farsi maggior frutto per la
causa nostra). Še več, Vergerij obljubi, da bo s svojimi somišljeniki zbral
vse novele, ki naj bi po mnenju cenzorjev vsebovale nevzdržne napake in
jih dal natisniti v lepi knjižici, besedilo pa pospremil z opombami na dnu
in razlagami ob robu, ki bodo drugačne od Ruscellijevih.13 Kot primer
navede četrto novelo tretjega dne in besedilo, kjer Boccacciov junak don
Felice opisuje fratru Pucciu drugo, krajšo pot do odrešenja, ki jo poznajo
in po njej hodijo papež ter njegovi prelati.
13 Vergerij ima v mislih izdajo, ki jo je leta 1552 za Vincenza Valgrisija v Benetkah uredil
italijanski pisec Girolamo Ruscelli in je tisti čas sprožila precej razprav. Ruscellijevi
popravki besedila in opombe ob robu se navezujejo predvsem na Boccacciov floren-
tinski dialekt, na fonologijo in pravopis, ki ju je skušal približati jeziku šestnajstega
stoletja.
85
temveč predvsem človeškega izvora (d’ huomini carnalissimi), in so jih s
svojim »modrim« ravnanjem (torej seznamom) razkrili prečastiti očetje
[vostre savie paternita’]. Tako so nehote osvetlili Boccacciovo norčevanje
iz »človeških« obredov cerkvenega pokopa mrtvih, maše in spovedi. Kot
rečeno, Vergerij velikega literata nima za pobožnega človeka, vseeno pa
mu priznava, da je dokaj jasno opozoril na nezgledno ravnanje klerikov,
ki je zastrlo pravo vero, in pohvali njegovo lahkotno kritiko, ovito v za-
bavne zgodbe, zavoljo katerih ta nima preveč grenkega priokusa. Kanček
Boccacciove satire je tako vseskozi navzoč tudi v pisanju Vergerija, ki se
je na tovrstni literarni model uspešno oprl predvsem v spisu Historia di
papa Giovanni che fu femmina (Vergerij 1556). Gre za nadvse domiselno
literarno delo, nekakšno učeno satiro, sorodno Erazmovemu dialogu Iu-
lis exclusus e coelis, ki pa je zaradi ljudskega jezika precej bolj dostopna
in učinkovita kot latinsko delo velikega humanista. A ostanimo pri naši
knjižici in vsebinskih kritikah. Vergerij se čudi, zakaj je Cerkev tako pozno
obsodila Dekameron, ki je takrat že 250 let kratkočasil vso Italijo in se je že
v tistem času utrdil kot zgled italijanske pripovedne proze, ter ugotavlja, da
je ta storila veliko napako, saj bo sedaj množice ljudi zanimalo, zakaj se je
znamenito delo znašlo na njihovem seznamu. Ključna Vergerijeva ugoto-
vitev je torej dejstvo, da se je v tem primeru Boccaccio zaradi nespretnosti
cenzorjev izkazal za enega najbolj učinkovitih glasnikov potrebe po verski
prenovi, saj je navedba njegovega dela spodbudila številne razprave, kar
je protestantom naredilo veliko korist (non puo farsi maggior frutto per la
causa nostra). Še več, Vergerij obljubi, da bo s svojimi somišljeniki zbral
vse novele, ki naj bi po mnenju cenzorjev vsebovale nevzdržne napake in
jih dal natisniti v lepi knjižici, besedilo pa pospremil z opombami na dnu
in razlagami ob robu, ki bodo drugačne od Ruscellijevih.13 Kot primer
navede četrto novelo tretjega dne in besedilo, kjer Boccacciov junak don
Felice opisuje fratru Pucciu drugo, krajšo pot do odrešenja, ki jo poznajo
in po njej hodijo papež ter njegovi prelati.
13 Vergerij ima v mislih izdajo, ki jo je leta 1552 za Vincenza Valgrisija v Benetkah uredil
italijanski pisec Girolamo Ruscelli in je tisti čas sprožila precej razprav. Ruscellijevi
popravki besedila in opombe ob robu se navezujejo predvsem na Boccacciov floren-
tinski dialekt, na fonologijo in pravopis, ki ju je skušal približati jeziku šestnajstega
stoletja.
85
