Page 88 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XII (2016), številka 23-24, ISSN 1408-8363
P. 88
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
»[Ti] nočejo, da bi jo ljudje spoznali, zakaj duhovništvo živi največ
od milodarov in bi potem neutegoma propadlo, ker bi posvetni ljudje
posihmal ne skrbeli zanj ne z miloščino, ne kako drugače.« (Boccaccio
1966, 331) Na tem mestu bomo pojasnili dve stvari. Najprej to, da bistro
umni Boccaccio meni, da se papež ter njegovi kardinali in škofje ne
morejo rešiti s tistimi nauki in tistim življenjem, ki jih kažejo navzven
in so vsem na očeh, zato se iz njih ponorčuje ter pravi, da se bodo rešili
po neki drugi, skrivni poti, podobni kabali. Ta ni nikjer zapisana in se
prenaša od ust do ust med njihovimi redkimi izbranci. Poleg tega pa je
hotel povedati še to, da je papeštvu bolj pomembno in po godu, da lahko
njihov duhovniški red lagodno živi, ter da si ne prizadeva za odrešitev
kristjanov, kar vsekakor drži. […] V isti noveli bomo tudi opozorili, da
se Boccaccio posmehuje (in po pravici) vašim poslom, ko učite, da je
smrtne grehe mogoče očistiti in opravičiti s človeškim ravnanjem in
dejanji, o bogokletstvo, ter da se manjši grehi odpravijo z blagoslovljeno
vodo. (Vergerij 1559, 20)
Po Boccacciu se Vergerij pomudi tudi pri Erazmu. Kot pravi, naj
bi Cerkev najprej obsodila zgolj njegov spis Colloquia, kasneje naj
bi seznami navajali osem njegovih del, na zadnjem seznamu pa so
vsa, tudi tista, ki ne govorijo o veri. Podobno kot Boccaccio je tudi
Erazem na lepem postal krivoverec, čeprav so pred tem papeži hvalili
njegove spise. V zvezi s tem Vergerij navaja pisno odobritev Leona X.
njegovega prevoda Nove zaveze, narejenega v službi krščanstva, ter
sprašuje avtorje seznama, katera Cerkev je torej v zmoti, tista prete-
klih papežev ali sedanja. Namesto da bi prepovedali knjigo I fioretti
di san Francesco, ki razglaša, da je Frančišek drugi Kristus in da je s
svojimi ranami prevzel kar nalogo odrešenja ljudi, so se torej odrekli
Erazma in humanistov, kot so bili Francesco Betti, Federico Fregoso
in Beato Renano.
Seveda pa Vergerij največ prostora nameni klasikom italijanske knji-
ževnosti. Dante v svoji Monarhiji uči, da cesarstvo ni odvisno od Cerkve,
kar seveda v tistem času ni bilo skladno z njenimi nauki. Če bi to držalo,
opozori Vergerij, bi moral Karel V., potem ko se je odpovedal prestolu,
cesarstvo izročiti Pavlu IV. in ne elektorjem. Čeprav si je delo kmalu
po nastanku prislužilo obsodbo Cerkve in so bile Dantejeve kosti celo
86
»[Ti] nočejo, da bi jo ljudje spoznali, zakaj duhovništvo živi največ
od milodarov in bi potem neutegoma propadlo, ker bi posvetni ljudje
posihmal ne skrbeli zanj ne z miloščino, ne kako drugače.« (Boccaccio
1966, 331) Na tem mestu bomo pojasnili dve stvari. Najprej to, da bistro
umni Boccaccio meni, da se papež ter njegovi kardinali in škofje ne
morejo rešiti s tistimi nauki in tistim življenjem, ki jih kažejo navzven
in so vsem na očeh, zato se iz njih ponorčuje ter pravi, da se bodo rešili
po neki drugi, skrivni poti, podobni kabali. Ta ni nikjer zapisana in se
prenaša od ust do ust med njihovimi redkimi izbranci. Poleg tega pa je
hotel povedati še to, da je papeštvu bolj pomembno in po godu, da lahko
njihov duhovniški red lagodno živi, ter da si ne prizadeva za odrešitev
kristjanov, kar vsekakor drži. […] V isti noveli bomo tudi opozorili, da
se Boccaccio posmehuje (in po pravici) vašim poslom, ko učite, da je
smrtne grehe mogoče očistiti in opravičiti s človeškim ravnanjem in
dejanji, o bogokletstvo, ter da se manjši grehi odpravijo z blagoslovljeno
vodo. (Vergerij 1559, 20)
Po Boccacciu se Vergerij pomudi tudi pri Erazmu. Kot pravi, naj
bi Cerkev najprej obsodila zgolj njegov spis Colloquia, kasneje naj
bi seznami navajali osem njegovih del, na zadnjem seznamu pa so
vsa, tudi tista, ki ne govorijo o veri. Podobno kot Boccaccio je tudi
Erazem na lepem postal krivoverec, čeprav so pred tem papeži hvalili
njegove spise. V zvezi s tem Vergerij navaja pisno odobritev Leona X.
njegovega prevoda Nove zaveze, narejenega v službi krščanstva, ter
sprašuje avtorje seznama, katera Cerkev je torej v zmoti, tista prete-
klih papežev ali sedanja. Namesto da bi prepovedali knjigo I fioretti
di san Francesco, ki razglaša, da je Frančišek drugi Kristus in da je s
svojimi ranami prevzel kar nalogo odrešenja ljudi, so se torej odrekli
Erazma in humanistov, kot so bili Francesco Betti, Federico Fregoso
in Beato Renano.
Seveda pa Vergerij največ prostora nameni klasikom italijanske knji-
ževnosti. Dante v svoji Monarhiji uči, da cesarstvo ni odvisno od Cerkve,
kar seveda v tistem času ni bilo skladno z njenimi nauki. Če bi to držalo,
opozori Vergerij, bi moral Karel V., potem ko se je odpovedal prestolu,
cesarstvo izročiti Pavlu IV. in ne elektorjem. Čeprav si je delo kmalu
po nastanku prislužilo obsodbo Cerkve in so bile Dantejeve kosti celo
86
