Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 130
ŠTUDIJSKI VEČERI
odmevnost krščanskega sporočila. Seveda je ob tem možen komentar,
da so na ta način umeščene in posredovane krščanske vsebine svoje
edinstveno krščansko sporočilo že itak izgubile …
V ozadju, bolje rečeno v temelju te zadrege je nemogoča in hkrati
neizogibna naloga vpeti edinstveni ključni Dogodek (ali dogodke) časa
krščanske zgodovine odrešenja v ciklični čas kozmično-naravnega doga-
janja (»večnega vračanja enakega«), (še posebej, ker/če je to prizadevanje
že samo posledica – nekakšen tolažilni izhod – »težave«/nemožnosti,
da bi ključne Dogodke krščanske zgodovine odrešenja vpeli v čas(e)
siceršnjega človeškega zgodovinskega bivanja in delovanja). »Večno vra-
čanje« (značilnost naravno-religioznega poganskega vsakdana) omogoča
večno vračanje/obnavljanje/ponavzočenje edinstvenega krščanskega
Dogodka (Kristusovega rojstva, smrti, vstajenja) in ga hkrati kot edin-
stven Dogodek razveljavlja, zanika; spreminja ga v še eno sestavino reli-
gioznega vsakdana, v še nekaj svetega v svetu. Od tod neizogibnost prav
tako nemogočega nasprotnega prizadevanja: nasprotovanja poganizaciji
krščanstva, religizaciji Kristusa, baalizaciji Jahveja in vztrajanja pri Bogu
»samo po Kristusu, samo po milosti, samo po veri«. Samo po Kristusu,
ki je kot edina pot in resnica pri spoznanju Boga »sporočil«, da nas je
Bog v tem svetu pustil same; samo po veri, ki je zaupanje v Boga, kot je
razodet po Kristusu in izpričan v Pismu, ne pa kot smo si ga po svojih
željah in strahovih zamislili v svoji glavi ali upodobili s svojimi rokami;
samo po veri, ki je sama Božja milost človeku, ne pa neki naš dosežek,
neko naše najgloblje, božansko notranje čustvo.
Lahko bi pritegnili Ernsta Blocha in uporabili njegov znani aforizem
(čeprav bi ga pri tem nekoliko po svoje interpretirali): »Le ateist je lahko
dober kristjan. Le kristjan je lahko dober ateist« (Bloch 1968, 24).
Le kdor kot ateist zavrača vse izdelane božje podobe in jih ne časti,
le kdor v svetu ne išče bogov, božanskega in svetega, le kdor ne išče in
si ne pripisuje božanskih moči in božjih pomoči – je lahko dober kri-
stjan. Le kdor veruje/spoznava Boga po Kristusu, le kdor veruje, da je
Bog, ki je z nami in pred katerim od-govorno stojimo, bog, ki nas je v
svetu pustil same, ne bo podlegel religioznim skušnjavam, da bi iz sebe
ali izbranih drugih ljudi naredil boga, samo ta ne bo podlegel skušnjavi,
da bi pobožanstvil in posvetil svoje/človeške proizvode in dosežke. Že iz
128
odmevnost krščanskega sporočila. Seveda je ob tem možen komentar,
da so na ta način umeščene in posredovane krščanske vsebine svoje
edinstveno krščansko sporočilo že itak izgubile …
V ozadju, bolje rečeno v temelju te zadrege je nemogoča in hkrati
neizogibna naloga vpeti edinstveni ključni Dogodek (ali dogodke) časa
krščanske zgodovine odrešenja v ciklični čas kozmično-naravnega doga-
janja (»večnega vračanja enakega«), (še posebej, ker/če je to prizadevanje
že samo posledica – nekakšen tolažilni izhod – »težave«/nemožnosti,
da bi ključne Dogodke krščanske zgodovine odrešenja vpeli v čas(e)
siceršnjega človeškega zgodovinskega bivanja in delovanja). »Večno vra-
čanje« (značilnost naravno-religioznega poganskega vsakdana) omogoča
večno vračanje/obnavljanje/ponavzočenje edinstvenega krščanskega
Dogodka (Kristusovega rojstva, smrti, vstajenja) in ga hkrati kot edin-
stven Dogodek razveljavlja, zanika; spreminja ga v še eno sestavino reli-
gioznega vsakdana, v še nekaj svetega v svetu. Od tod neizogibnost prav
tako nemogočega nasprotnega prizadevanja: nasprotovanja poganizaciji
krščanstva, religizaciji Kristusa, baalizaciji Jahveja in vztrajanja pri Bogu
»samo po Kristusu, samo po milosti, samo po veri«. Samo po Kristusu,
ki je kot edina pot in resnica pri spoznanju Boga »sporočil«, da nas je
Bog v tem svetu pustil same; samo po veri, ki je zaupanje v Boga, kot je
razodet po Kristusu in izpričan v Pismu, ne pa kot smo si ga po svojih
željah in strahovih zamislili v svoji glavi ali upodobili s svojimi rokami;
samo po veri, ki je sama Božja milost človeku, ne pa neki naš dosežek,
neko naše najgloblje, božansko notranje čustvo.
Lahko bi pritegnili Ernsta Blocha in uporabili njegov znani aforizem
(čeprav bi ga pri tem nekoliko po svoje interpretirali): »Le ateist je lahko
dober kristjan. Le kristjan je lahko dober ateist« (Bloch 1968, 24).
Le kdor kot ateist zavrača vse izdelane božje podobe in jih ne časti,
le kdor v svetu ne išče bogov, božanskega in svetega, le kdor ne išče in
si ne pripisuje božanskih moči in božjih pomoči – je lahko dober kri-
stjan. Le kdor veruje/spoznava Boga po Kristusu, le kdor veruje, da je
Bog, ki je z nami in pred katerim od-govorno stojimo, bog, ki nas je v
svetu pustil same, ne bo podlegel religioznim skušnjavam, da bi iz sebe
ali izbranih drugih ljudi naredil boga, samo ta ne bo podlegel skušnjavi,
da bi pobožanstvil in posvetil svoje/človeške proizvode in dosežke. Že iz
128
