Page 125 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 125
Marko Kerševan
drugo vam bo navrženo« … »Glejte ptice pod nebom, ne sejejo in ne
žanjejo« … »Mnogo si prizadevaš, a le eno je potrebno« …
Pri tem pa krščanstvo ni bilo le še en kult, še ena religija, še en način
čaščenja še enega boga (specializirano za človekovo posmrtno življenje,
kot so bili različne misterijske religije in kulti tedanjega grško rimskega
sveta), še ena religija, ki bi razširila takratni široki in tolerantni pantheon s
še enim bogom. Krščanstvo je izšlo iz judovstva in njegove monoteistične
izključljivosti. Tudi v krščanskem oznanilu je odmevalo (5 Mz 5,1–9):
Poslušaj Izrael, jaz sem Gospod, ki te je osvobodil iz egiptovskega su-
ženjstva, ne imej drugih bogov poleg mene, ne delaj si podob in ne časti
jih … Kristjani so zanikali ali vsaj ignorirali obstoj vseh drugih bogov,
predvsem pa zavračali čaščenje vseh »poganskih« bogov kot bogov;
priznavali so jim kvečjemu status (zlih) sil in demonov (Petazzoni 1966,
93–95). Kot lahko preberemo pri nekaterih rimskih piscih tistega časa,
so med Rimljani kristjani veljali za »ateiste« (atheoi):5 zavračali so vse
bogove in kulte tistega časa, sami pa so častili in zaupali v nekega Jezu-
sa, ki po vseh takratnih predstavah in merilih ni bil nikakršen bog ali
herojski polbog, saj se je rodil v hlevu in umrl sramotne smrti na križu
v času Poncija Pilata …
V Rimu so vedeli in sprejemali, da tudi Judje ne častijo bogov. Ju-
dovska Biblija je bila takrat že prevedena v grščino in vedeli so, da je
judovski bog ljubosumen bog, ki je Judom prepovedal čaščenje drugih
bogov. Judje so zato imeli v Rimu privilegij, da jim ni bilo treba po božje
častiti cesarja in drugih bogov. Toda kristjani tega privilegija niso bili
deležni, saj se je vedelo, da jih večina Judov ne sprejema za svoje in da
zavrača Jezusa kot lažnega mesijo. Krščanstvo s tega vidika ni bilo evo-
lucija, diferenciacija ali obogatitev takratnega religioznega sveta – bilo
je njegova opozicija, bilo je revolucija. V svetu bogov in njihovega koz-
mosa se je pojavilo kot religija brez boga in – kar je bilo najbolj opazno
5 Tako je zgodnjekrščanski apologet Athenagoras v apologiji/obrambi, naslovljeni na
cesarja Marka Avrelija, okrog leta 180 zavračal »splošne ljudske predsodke«, da so
kristjani ateisti (poleg tega naj bi jim očitali tudi incest in kanibalizem). O očitanem
ateizmu je posebej pisal teolog in cerkveni zgodovinar Adolf von Harnack v delu
Der Vorwurf des Atheismus in den den drei ersten Jahrhunderten, 1905; o tem med
drugimi tudi Ernst Bloch (1968).
123
drugo vam bo navrženo« … »Glejte ptice pod nebom, ne sejejo in ne
žanjejo« … »Mnogo si prizadevaš, a le eno je potrebno« …
Pri tem pa krščanstvo ni bilo le še en kult, še ena religija, še en način
čaščenja še enega boga (specializirano za človekovo posmrtno življenje,
kot so bili različne misterijske religije in kulti tedanjega grško rimskega
sveta), še ena religija, ki bi razširila takratni široki in tolerantni pantheon s
še enim bogom. Krščanstvo je izšlo iz judovstva in njegove monoteistične
izključljivosti. Tudi v krščanskem oznanilu je odmevalo (5 Mz 5,1–9):
Poslušaj Izrael, jaz sem Gospod, ki te je osvobodil iz egiptovskega su-
ženjstva, ne imej drugih bogov poleg mene, ne delaj si podob in ne časti
jih … Kristjani so zanikali ali vsaj ignorirali obstoj vseh drugih bogov,
predvsem pa zavračali čaščenje vseh »poganskih« bogov kot bogov;
priznavali so jim kvečjemu status (zlih) sil in demonov (Petazzoni 1966,
93–95). Kot lahko preberemo pri nekaterih rimskih piscih tistega časa,
so med Rimljani kristjani veljali za »ateiste« (atheoi):5 zavračali so vse
bogove in kulte tistega časa, sami pa so častili in zaupali v nekega Jezu-
sa, ki po vseh takratnih predstavah in merilih ni bil nikakršen bog ali
herojski polbog, saj se je rodil v hlevu in umrl sramotne smrti na križu
v času Poncija Pilata …
V Rimu so vedeli in sprejemali, da tudi Judje ne častijo bogov. Ju-
dovska Biblija je bila takrat že prevedena v grščino in vedeli so, da je
judovski bog ljubosumen bog, ki je Judom prepovedal čaščenje drugih
bogov. Judje so zato imeli v Rimu privilegij, da jim ni bilo treba po božje
častiti cesarja in drugih bogov. Toda kristjani tega privilegija niso bili
deležni, saj se je vedelo, da jih večina Judov ne sprejema za svoje in da
zavrača Jezusa kot lažnega mesijo. Krščanstvo s tega vidika ni bilo evo-
lucija, diferenciacija ali obogatitev takratnega religioznega sveta – bilo
je njegova opozicija, bilo je revolucija. V svetu bogov in njihovega koz-
mosa se je pojavilo kot religija brez boga in – kar je bilo najbolj opazno
5 Tako je zgodnjekrščanski apologet Athenagoras v apologiji/obrambi, naslovljeni na
cesarja Marka Avrelija, okrog leta 180 zavračal »splošne ljudske predsodke«, da so
kristjani ateisti (poleg tega naj bi jim očitali tudi incest in kanibalizem). O očitanem
ateizmu je posebej pisal teolog in cerkveni zgodovinar Adolf von Harnack v delu
Der Vorwurf des Atheismus in den den drei ersten Jahrhunderten, 1905; o tem med
drugimi tudi Ernst Bloch (1968).
123
