Page 131 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 131
Marko Kerševan
krožnosti Blochovih opredelitev je razvidno, da imamo tudi tu opraviti
z nemogočo in hkrati neizogibno nalogo (kot bi rekel Barth).
Obe usmeritvi sta bili aktualni v zgodovini krščanstva in sta še vedno.
Ena je omogočala širjenje krščanstva, njegovo »inkulturacijo« v druge
družbe in kulture, njegovo obnavljanje v času in prostoru; druga je omo-
gočala ohranjanje in uveljavljanje njegove specifičnosti, njegove edin-
stvenosti in odločilno prispevala k specifičnosti, če že ne edinstvenosti
zahodnega razvoja sekularizirane politike, znanosti, umetnosti, filozofije,
prava. Lahko bi rekli, da sta obe usmeritvi v različni meri navzoči v
različnih krščanskih veroizpovedih. V katoliškem in pravoslavnem kr-
ščanstvu je bila močnejša tista, ki je religiozno in magično sakralizirala
svet – in z njo skušnjava zdrsa v poganstvo, politeizem, kozmoteizem;
v protestantskem krščanstvu je bila močnejša druga, usmerjena v seku-
lariziranje in »odčaranje« sveta –, in z njo nevarnost zdrsa v ateizem.8
Ponovimo, kar sem nekoč že zapisal (Kerševan 2011, 166):
Poganizirano in poganizirajoče, sakralizirano in sakralizirajoče kr-
ščanstvo na eni strani – desakralizirano in desakralizirajoče, sekulari-
zirano, celo ateizirajoče in ateizirano krščanstvo na drugi strani. Oboje,
čeprav tako rekoč nikdar v simetriji. Prvo je bilo prepogosto in predolgo,
zlasti v katoliških in pravoslavnih okoljih, šteto za tako rekoč edino
pravo krščanstvo, drugo (zato) za nekaj, kar da je zunaj krščanstva in
proti njemu. Gledano z vidika dveh tisočletij bi lahko rekli, da je bila
moč krščanstva prav v tem, da je zmoglo ohranjati in uveljavljati eno in
8 Morda bi razliko med obema usmeritvama lahko predstavili tudi takole: ena (bližja
srednjeveškemu, tradicionalno katoliškemu, pravoslavnemu krščanstvu) je spodbujala
človeka/vernika, da si dejavno, z religioznimi deli (zakramenti, molitvami, romanji,
posebnimi deli pokore ali usmiljenja) prizadeva za odrešenje in »onstransko življe-
nje«, medtem ko je tostransko, zemeljsko življenje, njegove uspehe in poraze, srečo in
nesrečo sprejemala navsezadnje bolj kot stvar božje volje, milosti ali »usode« kot pa
človekovega prizadevanja; za drugo (bližjo novoveškemu, protestantskemu krščanstvu)
je (bilo) človekovo odrešenje in onstransko življenje izključno stvar božje milosti in
vere kot zaupanja v to milosti, ne pa človekovega (pobožnega) prizadevanja in delo-
vanja, posvetno tostransko življenje pa zadeva izključno človekovega prizadevanja,
zmožnosti in odgovornosti. Ena usmeritev izraža in spodbuja »Leistungsfrömmig
keit«(k »onstranskim« dosežkom usmerjeno pobožnost), druga je izražala in spod-
bujala (moderno) »Leistungsgesellschaft« (k »tostranskim« dosežkom usmerjeno
družbeno dejavnost).
129
krožnosti Blochovih opredelitev je razvidno, da imamo tudi tu opraviti
z nemogočo in hkrati neizogibno nalogo (kot bi rekel Barth).
Obe usmeritvi sta bili aktualni v zgodovini krščanstva in sta še vedno.
Ena je omogočala širjenje krščanstva, njegovo »inkulturacijo« v druge
družbe in kulture, njegovo obnavljanje v času in prostoru; druga je omo-
gočala ohranjanje in uveljavljanje njegove specifičnosti, njegove edin-
stvenosti in odločilno prispevala k specifičnosti, če že ne edinstvenosti
zahodnega razvoja sekularizirane politike, znanosti, umetnosti, filozofije,
prava. Lahko bi rekli, da sta obe usmeritvi v različni meri navzoči v
različnih krščanskih veroizpovedih. V katoliškem in pravoslavnem kr-
ščanstvu je bila močnejša tista, ki je religiozno in magično sakralizirala
svet – in z njo skušnjava zdrsa v poganstvo, politeizem, kozmoteizem;
v protestantskem krščanstvu je bila močnejša druga, usmerjena v seku-
lariziranje in »odčaranje« sveta –, in z njo nevarnost zdrsa v ateizem.8
Ponovimo, kar sem nekoč že zapisal (Kerševan 2011, 166):
Poganizirano in poganizirajoče, sakralizirano in sakralizirajoče kr-
ščanstvo na eni strani – desakralizirano in desakralizirajoče, sekulari-
zirano, celo ateizirajoče in ateizirano krščanstvo na drugi strani. Oboje,
čeprav tako rekoč nikdar v simetriji. Prvo je bilo prepogosto in predolgo,
zlasti v katoliških in pravoslavnih okoljih, šteto za tako rekoč edino
pravo krščanstvo, drugo (zato) za nekaj, kar da je zunaj krščanstva in
proti njemu. Gledano z vidika dveh tisočletij bi lahko rekli, da je bila
moč krščanstva prav v tem, da je zmoglo ohranjati in uveljavljati eno in
8 Morda bi razliko med obema usmeritvama lahko predstavili tudi takole: ena (bližja
srednjeveškemu, tradicionalno katoliškemu, pravoslavnemu krščanstvu) je spodbujala
človeka/vernika, da si dejavno, z religioznimi deli (zakramenti, molitvami, romanji,
posebnimi deli pokore ali usmiljenja) prizadeva za odrešenje in »onstransko življe-
nje«, medtem ko je tostransko, zemeljsko življenje, njegove uspehe in poraze, srečo in
nesrečo sprejemala navsezadnje bolj kot stvar božje volje, milosti ali »usode« kot pa
človekovega prizadevanja; za drugo (bližjo novoveškemu, protestantskemu krščanstvu)
je (bilo) človekovo odrešenje in onstransko življenje izključno stvar božje milosti in
vere kot zaupanja v to milosti, ne pa človekovega (pobožnega) prizadevanja in delo-
vanja, posvetno tostransko življenje pa zadeva izključno človekovega prizadevanja,
zmožnosti in odgovornosti. Ena usmeritev izraža in spodbuja »Leistungsfrömmig
keit«(k »onstranskim« dosežkom usmerjeno pobožnost), druga je izražala in spod-
bujala (moderno) »Leistungsgesellschaft« (k »tostranskim« dosežkom usmerjeno
družbeno dejavnost).
129
