Page 128 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 128
ŠTUDIJSKI VEČERI
obrezovanja (8. dan po rojstvu), predvsem pa je vpela praznovanje božiča
v simbolno, ritualno in običajsko obeleževanje zimske krize kozmičnega
cikla. Na grško krščanskem vzhodu so se izogibali praznovanju rojstnega
dneva (kar naj bi bilo poganski običaj) in so zato praznično obeleževali
spomin na Kristusovo javno »razkritje« (epifanijo). Datum 6. januarja, ko
so praznovali epifanijo, je bil v Egiptu že prej dan praznovanja. Kasneje
so na zahodu in vzhodu sprejeli in povezali obe praznovanji ter tako med
25. december in 6. januar zajeli celotno prehodno obdobje.
V širši okvir zimske krize in njegove ključne teme – odnosa med
svetom mrtvih in živih – je bil vključen tudi 1. november, današnji
katoliški praznik vseh svetnikov. Sprva so spomin na mučence/svet-
nike, ki niso imeli svojega posebnega spominskega praznovanja, pra-
znovali en teden po veliki noči, potem 13. maja, kasnejša razširitev
krščanstva v keltski in germanski svet je po vsej verjetnosti konec 9.
stoletja spodbudila premik tega spominskega dneva na 1. november,
v čas, v katerem so se v teh severnih prostorih ritualno in simbolno
soočali s svetom mrtvih. Temu ustrezno je bil dan vseh svetnikov leta
998 dopolnjen z dnevom vseh vernih duš (pokojnikov) 2. novembra.
Seveda se je s tem sprožil – oziroma že izrazil – proces vzajemnega
vplivanja med krščanskim in nekrščanskimi pojmovanji in doživljanji
odnosa do sveta mrtvih.
Še posebej zgovorna in pomembna je zgodba velike noči, spominjanja/
praznovanja Kristusove smrti in vstajenja. Drugače kot določitev dneva
Jezusovega rojstva ima dan njegove smrti jasno svetopisemsko osnovo:
povezan je z judovskim praznovanjem pashe (14. nisána po judovskem
koledarju), ki/ker jo je Jezus kot Jud praznoval s svojo »zadnjo večerjo«.
Pasha je judovski praznik spomina na pomemben dogodek Božje osvo-
boditve/odrešitve judovskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva, ki se je
že pri Judih povezal z nomadskimi praznovanji pomladanskega letnega
ciklusa, z njimi povezanimi simboli in praksami. Praznovali so ga ob prvi
pomladanski polni luni in posledično je krščanska velika noč vedno na
prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Ne pozabimo: nedelja,
prvi dan po biblijskem Gospodovem dnevu, soboti, je dan Kristusovega
vstajenja, tretji dan po njegovi smrti v petek. (Ruski izraz za nedeljo
je voskresenie/vstajenje). Vključitev najprej pashe in potem (zato) tudi
126
obrezovanja (8. dan po rojstvu), predvsem pa je vpela praznovanje božiča
v simbolno, ritualno in običajsko obeleževanje zimske krize kozmičnega
cikla. Na grško krščanskem vzhodu so se izogibali praznovanju rojstnega
dneva (kar naj bi bilo poganski običaj) in so zato praznično obeleževali
spomin na Kristusovo javno »razkritje« (epifanijo). Datum 6. januarja, ko
so praznovali epifanijo, je bil v Egiptu že prej dan praznovanja. Kasneje
so na zahodu in vzhodu sprejeli in povezali obe praznovanji ter tako med
25. december in 6. januar zajeli celotno prehodno obdobje.
V širši okvir zimske krize in njegove ključne teme – odnosa med
svetom mrtvih in živih – je bil vključen tudi 1. november, današnji
katoliški praznik vseh svetnikov. Sprva so spomin na mučence/svet-
nike, ki niso imeli svojega posebnega spominskega praznovanja, pra-
znovali en teden po veliki noči, potem 13. maja, kasnejša razširitev
krščanstva v keltski in germanski svet je po vsej verjetnosti konec 9.
stoletja spodbudila premik tega spominskega dneva na 1. november,
v čas, v katerem so se v teh severnih prostorih ritualno in simbolno
soočali s svetom mrtvih. Temu ustrezno je bil dan vseh svetnikov leta
998 dopolnjen z dnevom vseh vernih duš (pokojnikov) 2. novembra.
Seveda se je s tem sprožil – oziroma že izrazil – proces vzajemnega
vplivanja med krščanskim in nekrščanskimi pojmovanji in doživljanji
odnosa do sveta mrtvih.
Še posebej zgovorna in pomembna je zgodba velike noči, spominjanja/
praznovanja Kristusove smrti in vstajenja. Drugače kot določitev dneva
Jezusovega rojstva ima dan njegove smrti jasno svetopisemsko osnovo:
povezan je z judovskim praznovanjem pashe (14. nisána po judovskem
koledarju), ki/ker jo je Jezus kot Jud praznoval s svojo »zadnjo večerjo«.
Pasha je judovski praznik spomina na pomemben dogodek Božje osvo-
boditve/odrešitve judovskega ljudstva iz egiptovskega suženjstva, ki se je
že pri Judih povezal z nomadskimi praznovanji pomladanskega letnega
ciklusa, z njimi povezanimi simboli in praksami. Praznovali so ga ob prvi
pomladanski polni luni in posledično je krščanska velika noč vedno na
prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni. Ne pozabimo: nedelja,
prvi dan po biblijskem Gospodovem dnevu, soboti, je dan Kristusovega
vstajenja, tretji dan po njegovi smrti v petek. (Ruski izraz za nedeljo
je voskresenie/vstajenje). Vključitev najprej pashe in potem (zato) tudi
126
