Page 126 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 126
ŠTUDIJSKI VEČERI
in najpomembnejše –, brez pravih obredov in pravih praznikov, to je
brez svetih dejanj na svetih krajih in v svetih časih, ki bi jim posredovali
božansko (po)moč.
Lahko bi rekli, da je imelo takratno krščanstvo pred seboj dve mož
nosti. Prva je pomenila radikalno vztrajati pri zgoraj opisani/nakazani
usmeritvi verovanja v Jezusa in njegovega Boga Očeta, ki pušča ljudi
v tem svetu same. Dokler sta živela upanje in strah pred bližajočim se
koncem tega sveta, je to pomenilo odmik, odvračanje od tega sveta. Ko/
če zavesti o bližajočem se koncu ni (več), taka drža usmerja k verovanju
v Boga ob hkratnem delovanju »kot da (v tem svetu) Boga ne bi bilo« –
v prevzemanje polne odgovornosti za avtonomno delovanje v svetu in
njegove posledice, brez iskanja božje/religiozne pomoči, odgovornosti in
krivde. Radikalno je to držo za Dietrichom Bonhoefferjem (1906–1945)
opredelila v 20. stoletju tako imenovana ateistična teologija: pred Bogom
stojimo in delujemo v svetu sami, brez boga; naš Bog, pred katerim vedno
stojimo in ki je vedno z nami, je bog, ki nas je v tem svetu pustil same.
(»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«, Mr 15,34). (Kerševan 1989,
166; 2011, 41–42). Toda tudi brez takih skrajnih opredelitev in izostri-
tev je taka drža usmerjala k desakralizaciji, sekularizaciji, demagizaciji
(»odčaranju«) sveta narave in družbe in človekovega delovanja v njem.
Človek se je pri tem lahko opiral samo na (ne)moč svojih racionalno
tehničnih, znanstvenih, umetniških, etičnih, političnih praks.
Druga možnost je bila, da skuša svoj religiozni manko v odnosu do
sveta odpraviti. Potreba po tem je postajala vedno bolj živa, ko/kjer ni
bilo več pričakovanja konca časov in kjer je zato z vso težo v ospredje
prihajalo vprašanje, kako preživeti v tem svetu in času, kako zagotoviti
uspešno setev in žetev, zdravje in uspeh posameznikov in skupnosti in
ko je bilo v stiskah in negotovostih zato potrebno uporabiti vse sile in
načine, ki so bili na razpolago. Torej tudi, ali celo v prvi vrsti, že preiz-
kušene magično-religiozne.
Pot, ki se je ponujala – dobesedno vsiljevala – in ki je tudi prevladala,
je bila »religizacija Kristusa« (Barth), pokristjanjenje poganstva in po-
poganjenje krščanstva tako, da je krščanstvo vključilo (neposredno in še
večkrat prek različnih posrednikov, Marije, svetnikov) podobe, simbole,
obrede, magična delovanja in pričakovanja iz obstoječih »poganskih«
124
in najpomembnejše –, brez pravih obredov in pravih praznikov, to je
brez svetih dejanj na svetih krajih in v svetih časih, ki bi jim posredovali
božansko (po)moč.
Lahko bi rekli, da je imelo takratno krščanstvo pred seboj dve mož
nosti. Prva je pomenila radikalno vztrajati pri zgoraj opisani/nakazani
usmeritvi verovanja v Jezusa in njegovega Boga Očeta, ki pušča ljudi
v tem svetu same. Dokler sta živela upanje in strah pred bližajočim se
koncem tega sveta, je to pomenilo odmik, odvračanje od tega sveta. Ko/
če zavesti o bližajočem se koncu ni (več), taka drža usmerja k verovanju
v Boga ob hkratnem delovanju »kot da (v tem svetu) Boga ne bi bilo« –
v prevzemanje polne odgovornosti za avtonomno delovanje v svetu in
njegove posledice, brez iskanja božje/religiozne pomoči, odgovornosti in
krivde. Radikalno je to držo za Dietrichom Bonhoefferjem (1906–1945)
opredelila v 20. stoletju tako imenovana ateistična teologija: pred Bogom
stojimo in delujemo v svetu sami, brez boga; naš Bog, pred katerim vedno
stojimo in ki je vedno z nami, je bog, ki nas je v tem svetu pustil same.
(»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil«, Mr 15,34). (Kerševan 1989,
166; 2011, 41–42). Toda tudi brez takih skrajnih opredelitev in izostri-
tev je taka drža usmerjala k desakralizaciji, sekularizaciji, demagizaciji
(»odčaranju«) sveta narave in družbe in človekovega delovanja v njem.
Človek se je pri tem lahko opiral samo na (ne)moč svojih racionalno
tehničnih, znanstvenih, umetniških, etičnih, političnih praks.
Druga možnost je bila, da skuša svoj religiozni manko v odnosu do
sveta odpraviti. Potreba po tem je postajala vedno bolj živa, ko/kjer ni
bilo več pričakovanja konca časov in kjer je zato z vso težo v ospredje
prihajalo vprašanje, kako preživeti v tem svetu in času, kako zagotoviti
uspešno setev in žetev, zdravje in uspeh posameznikov in skupnosti in
ko je bilo v stiskah in negotovostih zato potrebno uporabiti vse sile in
načine, ki so bili na razpolago. Torej tudi, ali celo v prvi vrsti, že preiz-
kušene magično-religiozne.
Pot, ki se je ponujala – dobesedno vsiljevala – in ki je tudi prevladala,
je bila »religizacija Kristusa« (Barth), pokristjanjenje poganstva in po-
poganjenje krščanstva tako, da je krščanstvo vključilo (neposredno in še
večkrat prek različnih posrednikov, Marije, svetnikov) podobe, simbole,
obrede, magična delovanja in pričakovanja iz obstoječih »poganskih«
124
