Page 127 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 127
Marko Kerševan
religij. Eliade v skladu s svojo tipologijo religij govori o usmeritvi v »koz-
mično krščanstvo«, saj »prenaša kristološki misterij na vso naravo in
obenem zanemarja zgodovinske prvine krščanstva« (Eliade [1978] 1996,
239–40). Najlažje se je to dogajalo s prevzemanjem in posredovanjem
tovrstnih judovskih/biblijskih posvojitev kozmično religioznih sestavin
religij bližnjevzhodnega okolja. Tudi judovska biblijska religija je namreč
poznala »baalizacijo6 Jahveja« (Buber) in spojitev/združitev Jahveja kot
izključnega in izključujočega boga Izraela z El-Eljonom, stvarnikom in
gospodarjem bogov in sveta (Stolz 1996, 98–103). Krščanska mitološka
imaginacija je po Eliadeju sprejemala motive in scenarije, značilne za
kozmično religioznost in jih razvijala, vendarle šele po tem, ko so že bili
reinterpretirani v bibličnem judovskem kontekstu. Judovski apokrifi in
krščanska teologija in imaginacija naj bi samo nadaljevali proces, ki se
je bil začel z osvojitvijo Kánaana (Eliade [1978] 1996, 239).
Eliade piše, da je»prilikovanje« krščanstva religijam okolja dobilo
zelo vidno vlogo po zlomu (rimske) mestne civilizacije. Izraz »pogani«
(paganus), ki so ga začeli uporabljati za nekristjane in njihova verstva
(razen za Jude), je izvorno v latinščini pravzaprav pomenil deželane,
vaščane, nemestno prebivalstvo. Prilikovanje krščanstva poganom se je
kazalo in uveljavljalo tudi kot prilikovanje enkratnih dogodkov krščanske
zgodovine odrešenja cikličnemu času »večnega vračanja« naravnega/
kozmičnega dogajanja. In tu smo spet pri praznikih, ki so tokrat naša
tema oziroma izziv.
Splošno je znano, da se je začel 25. december kot spomin na Kristu-
sovo rojstvo praznovati dokaj pozno, v 4. stoletju in to v zahodni rimsko
katoliški cerkvi. V Svetem pismu ni nobene opore za določitev dneva Je-
zusovega rojstva. 25. december je bil izbran, ker se je v Rimu že praznoval
praznik Nepremagljivega sonca (sol invictus), ki je bil tudi sam umeščen
v sklop rimskih praznovanj ob zimskem koledarskem obratu, med sa
turnalije in kalende z vsemi že omenjenimi prazničnimi, ritualnimi in
simbolnimi dogajanji. Umestitev rojstva na 25. december je omogočila/
zahtevala tudi krščansko posvetitev 1. januarja kot dneva Jezusovega
6 Baal – hebrejski izraz (»gospodar«) za nekatera bližnjevzhodna božanstva in/ali
posamične bogove: viharja z dežjem, rodovitnosti, moške moči (v povezavi z žensko
– »Baal in Astarta/Ašera«).
125
religij. Eliade v skladu s svojo tipologijo religij govori o usmeritvi v »koz-
mično krščanstvo«, saj »prenaša kristološki misterij na vso naravo in
obenem zanemarja zgodovinske prvine krščanstva« (Eliade [1978] 1996,
239–40). Najlažje se je to dogajalo s prevzemanjem in posredovanjem
tovrstnih judovskih/biblijskih posvojitev kozmično religioznih sestavin
religij bližnjevzhodnega okolja. Tudi judovska biblijska religija je namreč
poznala »baalizacijo6 Jahveja« (Buber) in spojitev/združitev Jahveja kot
izključnega in izključujočega boga Izraela z El-Eljonom, stvarnikom in
gospodarjem bogov in sveta (Stolz 1996, 98–103). Krščanska mitološka
imaginacija je po Eliadeju sprejemala motive in scenarije, značilne za
kozmično religioznost in jih razvijala, vendarle šele po tem, ko so že bili
reinterpretirani v bibličnem judovskem kontekstu. Judovski apokrifi in
krščanska teologija in imaginacija naj bi samo nadaljevali proces, ki se
je bil začel z osvojitvijo Kánaana (Eliade [1978] 1996, 239).
Eliade piše, da je»prilikovanje« krščanstva religijam okolja dobilo
zelo vidno vlogo po zlomu (rimske) mestne civilizacije. Izraz »pogani«
(paganus), ki so ga začeli uporabljati za nekristjane in njihova verstva
(razen za Jude), je izvorno v latinščini pravzaprav pomenil deželane,
vaščane, nemestno prebivalstvo. Prilikovanje krščanstva poganom se je
kazalo in uveljavljalo tudi kot prilikovanje enkratnih dogodkov krščanske
zgodovine odrešenja cikličnemu času »večnega vračanja« naravnega/
kozmičnega dogajanja. In tu smo spet pri praznikih, ki so tokrat naša
tema oziroma izziv.
Splošno je znano, da se je začel 25. december kot spomin na Kristu-
sovo rojstvo praznovati dokaj pozno, v 4. stoletju in to v zahodni rimsko
katoliški cerkvi. V Svetem pismu ni nobene opore za določitev dneva Je-
zusovega rojstva. 25. december je bil izbran, ker se je v Rimu že praznoval
praznik Nepremagljivega sonca (sol invictus), ki je bil tudi sam umeščen
v sklop rimskih praznovanj ob zimskem koledarskem obratu, med sa
turnalije in kalende z vsemi že omenjenimi prazničnimi, ritualnimi in
simbolnimi dogajanji. Umestitev rojstva na 25. december je omogočila/
zahtevala tudi krščansko posvetitev 1. januarja kot dneva Jezusovega
6 Baal – hebrejski izraz (»gospodar«) za nekatera bližnjevzhodna božanstva in/ali
posamične bogove: viharja z dežjem, rodovitnosti, moške moči (v povezavi z žensko
– »Baal in Astarta/Ašera«).
125
