Page 155 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 155
Mihael Glavan
misar za nadzor posebnih svoboščin in pravic komisije za Kranjsko in
pridruženih članskih komisij. Kasneje je bil celo imenovan za osebnega
kraljevega komisarja za posebne državne priložnosti, osebnega zaupnega
svetovalca tudi plemstvu v okviru dežele.
Wiener torej v osnovi izstopa kot cerkvena oseba, močno podprta in
cenjena pri škofih Ravbarju in Kacijanarju, in hkrati z močno politično
podporo visoke civilne oblasti. Zaradi svoje nadarjenosti in odgovornosti
se je gotovo povsem zavedal svojih službenih dolžnosti.
Wiener in Trubar
V tako jasno službeno strukturiranem življenju je moralo priti do
odločilnega srečanja s 13 let mlajšim kasnejšim prijateljem in sopotnikom
Primožem Trubarjem leta 1531. Zanimivo je, da sta se z Wienerjem se
znanila tako zgodaj, saj je Trubar pričel svojo poklicno duhovniško službo
v Laškem šele jeseni 1530. Upoštevajoč Pittersovo kratko, a temeljito
predstavitev Wienerjeve zelo ugledne izobrazbene in karierne poti, nas
nekoliko preseneča, da pripisuje njegov radikalni obrat k reformacijski
verski reformni teologiji in misli prav srečanju in sodelovanju z veliko
mlajšim in predvsem veliko manj izobraženim Primožem Trubarjem.
Igor Grdina nekoliko drugače navaja, da je Wiener na dvoru ljubljan-
skega škofa Franca Kacijanarja že prej pripadal evangeličanskemu krogu
(Grdina 2017, 74). Znano je, da je Trubar iz Laškega prišel v Ljubljano
s pomočjo in posredovanjem tržaškega škofa Bonoma. Jeseni 1536 je
nastopil službo škofijskega vikarja in se tako pridružil stolnemu kapit-
lju, ki so ga sestavljali škof Kacijanar, stolni prošt, stolni dekan in deset
kanonikov. Ob prihodu v Ljubljano je našel odkrite in skrite privržence
luteranskemu bogoslužju celo med kapiteljskimi duhovniki. Kakor je sam
zapisal: »Ob svojem prihodu v Ljubljano sem našel privržence reforma-
ciji celo med kapiteljskimi kanoniki. Najbolj goreč je bil Paul Wiener, v
čigar hiši sem se nastanil.« Za čisti svetopisemski evangelij brez papeških
dopolnil, pa tudi za odpravo celibata in novo liturgijo sta se bolj ali manj
javno opredeljevala tudi kanonika Lenart Mertlic (škofov namestnik) in
Jurij Dragolič. Kot je zapisal 30 let kasneje, je tisti Dragolič, črnomaljski
farmošter, »hud konec vzel, vpijoč, norčast in v cagovanju«. (Rupel 1966,
153
misar za nadzor posebnih svoboščin in pravic komisije za Kranjsko in
pridruženih članskih komisij. Kasneje je bil celo imenovan za osebnega
kraljevega komisarja za posebne državne priložnosti, osebnega zaupnega
svetovalca tudi plemstvu v okviru dežele.
Wiener torej v osnovi izstopa kot cerkvena oseba, močno podprta in
cenjena pri škofih Ravbarju in Kacijanarju, in hkrati z močno politično
podporo visoke civilne oblasti. Zaradi svoje nadarjenosti in odgovornosti
se je gotovo povsem zavedal svojih službenih dolžnosti.
Wiener in Trubar
V tako jasno službeno strukturiranem življenju je moralo priti do
odločilnega srečanja s 13 let mlajšim kasnejšim prijateljem in sopotnikom
Primožem Trubarjem leta 1531. Zanimivo je, da sta se z Wienerjem se
znanila tako zgodaj, saj je Trubar pričel svojo poklicno duhovniško službo
v Laškem šele jeseni 1530. Upoštevajoč Pittersovo kratko, a temeljito
predstavitev Wienerjeve zelo ugledne izobrazbene in karierne poti, nas
nekoliko preseneča, da pripisuje njegov radikalni obrat k reformacijski
verski reformni teologiji in misli prav srečanju in sodelovanju z veliko
mlajšim in predvsem veliko manj izobraženim Primožem Trubarjem.
Igor Grdina nekoliko drugače navaja, da je Wiener na dvoru ljubljan-
skega škofa Franca Kacijanarja že prej pripadal evangeličanskemu krogu
(Grdina 2017, 74). Znano je, da je Trubar iz Laškega prišel v Ljubljano
s pomočjo in posredovanjem tržaškega škofa Bonoma. Jeseni 1536 je
nastopil službo škofijskega vikarja in se tako pridružil stolnemu kapit-
lju, ki so ga sestavljali škof Kacijanar, stolni prošt, stolni dekan in deset
kanonikov. Ob prihodu v Ljubljano je našel odkrite in skrite privržence
luteranskemu bogoslužju celo med kapiteljskimi duhovniki. Kakor je sam
zapisal: »Ob svojem prihodu v Ljubljano sem našel privržence reforma-
ciji celo med kapiteljskimi kanoniki. Najbolj goreč je bil Paul Wiener, v
čigar hiši sem se nastanil.« Za čisti svetopisemski evangelij brez papeških
dopolnil, pa tudi za odpravo celibata in novo liturgijo sta se bolj ali manj
javno opredeljevala tudi kanonika Lenart Mertlic (škofov namestnik) in
Jurij Dragolič. Kot je zapisal 30 let kasneje, je tisti Dragolič, črnomaljski
farmošter, »hud konec vzel, vpijoč, norčast in v cagovanju«. (Rupel 1966,
153
