Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
leta 1453 stopil Gregor (Řehoř), ki je bil Rokycanov sorodnik, sicer pa
upravnik husitskega samostana Na Slovaneh v Pragi. Možak, sicer vi-
tez, je bil pristen in odločen človek, kar je tudi druge podobno misleče
Rokycanove ovčice pritegovalo k njemu v skupnem prizadevanju, da bi
oblikovali družbo vernikov, ki v resnici z lastnim zglednim življenjem
sledijo Svetemu pismu. Tako so vsi iskali somišljenike, med drugim
so poskusili s krožkom pri samostanu Vilémov na Čáslavskem, toda
srečanje s slednjimi je med vernimi Pražani povzročilo zmedo, kajti
vilémovski so menili, da je obhajilo tako pomembno zdravilo zoper
greh, da ga je treba podajati tudi nevrednim oz. neprimernim za sprejem
Gospodove večerje (Říčan 1956, 16). Zato se so vrnili k Rokycani, ki jih
je napotil k Petru iz Chelčič pri Vodňanih.
Peter Chelčický (1390–1460) je bil eden najizvirnejših mislecev češke
reformacije 15. stoletja. Intelektualno je predstavljal stik med učeno in
ljudsko kulturo, kajti latinsko ni znal, ker se ni mogel izobraževati na uni-
verzi, temeljna dela latinske učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu
ali preinterpretaciji učiteljev, ki jih je poznal oz. jih poslušal. Kljub temu
se je izoblikoval v enega najpomembnejših čeških teologov in pisateljev
15. stoletja, njegovi spisi pa pomenijo enega teoloških temeljev cerkve
čeških bratov, kajti prav on je med husitskimi teologi najdosledneje
poudaril Biblijo kot edino normo tako verovanja kot delovanja kristjana.
Sveto pismo je bilo za Chelčickega dokument, ki prinaša veselo oznanilo
o odrešitvi, toda hkrati vzpostavlja popolno nadvlado Božje besede nad
človeškim življenjem. To je za Petra pomenilo, da morata biti človekova
vest in volja v vsem podvržena ter pokorna Božji besedi. Dosledna izpe-
ljava tega načela pri čeških bratih je v prvih desetletjih njihovega obstoja
pomenila dosledno zavračanje vse tiste teologije in principov cerkvene
organizacije, ki ne bi izhajali neposredno iz Biblije.
Peter Svetega pisma ni razumel kot besedilo z enakim dometom za
vse njegove dele; zaradi sporočila ljubezni in milosti je dajal prednost
Novemu testamentu, in sicer predvsem Kristusovi Pridigi na gori (Mt
5–7), kjer je Chelčickega pritegnil zlasti imperativ mladega rabina iz
Nazareta, da je treba zlo premagovati samo z dobrim. Posledica zapovedi
ljubezni kot ultimativnega imperativa pa je bil Petrov skrajni odpor do
posvetne moči oz. misel, da je cerkev kot Božja ustanova nezdružljiva
20
leta 1453 stopil Gregor (Řehoř), ki je bil Rokycanov sorodnik, sicer pa
upravnik husitskega samostana Na Slovaneh v Pragi. Možak, sicer vi-
tez, je bil pristen in odločen človek, kar je tudi druge podobno misleče
Rokycanove ovčice pritegovalo k njemu v skupnem prizadevanju, da bi
oblikovali družbo vernikov, ki v resnici z lastnim zglednim življenjem
sledijo Svetemu pismu. Tako so vsi iskali somišljenike, med drugim
so poskusili s krožkom pri samostanu Vilémov na Čáslavskem, toda
srečanje s slednjimi je med vernimi Pražani povzročilo zmedo, kajti
vilémovski so menili, da je obhajilo tako pomembno zdravilo zoper
greh, da ga je treba podajati tudi nevrednim oz. neprimernim za sprejem
Gospodove večerje (Říčan 1956, 16). Zato se so vrnili k Rokycani, ki jih
je napotil k Petru iz Chelčič pri Vodňanih.
Peter Chelčický (1390–1460) je bil eden najizvirnejših mislecev češke
reformacije 15. stoletja. Intelektualno je predstavljal stik med učeno in
ljudsko kulturo, kajti latinsko ni znal, ker se ni mogel izobraževati na uni-
verzi, temeljna dela latinske učene kulture pa je tako spoznaval v prevodu
ali preinterpretaciji učiteljev, ki jih je poznal oz. jih poslušal. Kljub temu
se je izoblikoval v enega najpomembnejših čeških teologov in pisateljev
15. stoletja, njegovi spisi pa pomenijo enega teoloških temeljev cerkve
čeških bratov, kajti prav on je med husitskimi teologi najdosledneje
poudaril Biblijo kot edino normo tako verovanja kot delovanja kristjana.
Sveto pismo je bilo za Chelčickega dokument, ki prinaša veselo oznanilo
o odrešitvi, toda hkrati vzpostavlja popolno nadvlado Božje besede nad
človeškim življenjem. To je za Petra pomenilo, da morata biti človekova
vest in volja v vsem podvržena ter pokorna Božji besedi. Dosledna izpe-
ljava tega načela pri čeških bratih je v prvih desetletjih njihovega obstoja
pomenila dosledno zavračanje vse tiste teologije in principov cerkvene
organizacije, ki ne bi izhajali neposredno iz Biblije.
Peter Svetega pisma ni razumel kot besedilo z enakim dometom za
vse njegove dele; zaradi sporočila ljubezni in milosti je dajal prednost
Novemu testamentu, in sicer predvsem Kristusovi Pridigi na gori (Mt
5–7), kjer je Chelčickega pritegnil zlasti imperativ mladega rabina iz
Nazareta, da je treba zlo premagovati samo z dobrim. Posledica zapovedi
ljubezni kot ultimativnega imperativa pa je bil Petrov skrajni odpor do
posvetne moči oz. misel, da je cerkev kot Božja ustanova nezdružljiva
20
