Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 23
Jonatan Vinkler
z sistemom posvetne moči in oblasti; razmišljanju o slednjem je po
svečen skorajda celoten prvi del njegovega najpomembnejšega dela Síť
víry (prim. zlasti Chelčický [1521] 1912, 123–126). Peter pri tem kajpak
ni izhajal samo iz premišljanja o moralnem dometu verzov iz Novega
testamenta, temveč tudi iz izkušnje ljudi v deželah sv. Václava: v obdobju
pred Husom se je posvetna moč v Češkem kraljestvu pogosto kazala kot
zla volja ali, preprosto, surova samovolja kralja, plemičev in/ali meščanov
(prim. Šmahel 1 1996, 337–453). Chelčický je tako prišel do zaključka,
da posvetna moč ni drugega kot nasilje, in da ljudje, ki moč imajo, le-te
ne uporabljajo v splošno dobro, temveč le za lastne sebične cilje. Toda
ker so kristjani zavezani k izpolnjevanju Gospodove volje, in torej k
ljubezni in potrpežljivosti, je Chelčický izpeljal enega tistih sklepov, ki
so s svojo praktično realizacijo najbolj pritegovali pozornost okolice na
češke brate: Če naj bo kristjan človek ljubezni in potrpežljivosti, ne sme
imeti nič skupnega s posvetno upravo mesta, dežele in države, s sodišči in
s kaznovanjem prestopnikov. Uresničevanje tega načela je za češke brate
praktično prvega pol stoletja od formiranja pomenilo, da so odklanjali:
1) prisego meščana, 2) sodelovanje v mestni upravi (kot mestni svetni
ki, sodniki, biriči ali rablji), 3) sodelovanje v najemniški vojski in tudi
4) orožarsko obrt. Da bi lahko to svoje zadržanje do »posvetne oblasti«
tudi realizirali, so morali češki bratje iz mestnih komun, ki so od njih za
dosego mestnih pravic terjale ravno tisto, kar so sami najodločneje zavra-
čali. Zato je socialna značilnost čeških bratov, da do ponovne premislitve
načel Petra Chelčickega konec 15. stoletja (1490–1494) svoje življenje ve-
činoma živijo v organizacijski obliki manjših cerkvenih gmajn na češkem
podeželju, kjer jih niso stiskale posledice nevključitve v uveljavljeni red
urbanih komun. Chelčický je tudi menil, da je delitev na »troje ljudstvo«
– na duhovnike, plemiče in tretji stan – nekrščanska (Říčan 1956, 17) in
da pravi kristjan ne sme participirati v stanovski družbi na noben način.
Za češke brate je to pomenilo, da so bili verniki, ki so se začeli naslavljati
z brati in sestrami, po socialni strukturi večinoma ljudje tretjega stanu in
da plemstvo med njimi, zlasti med sodniki in starešinami, ki so cerkev
vodili, praktično do konca 15. stoletja ni imelo omembe vredne teže.
Gregor in Pražani se krogu, ki se je oblikoval okoli Chelčickega, niso
pridružili, podobno, kot se niso priključili vilémovskemu ali kateremu
21
z sistemom posvetne moči in oblasti; razmišljanju o slednjem je po
svečen skorajda celoten prvi del njegovega najpomembnejšega dela Síť
víry (prim. zlasti Chelčický [1521] 1912, 123–126). Peter pri tem kajpak
ni izhajal samo iz premišljanja o moralnem dometu verzov iz Novega
testamenta, temveč tudi iz izkušnje ljudi v deželah sv. Václava: v obdobju
pred Husom se je posvetna moč v Češkem kraljestvu pogosto kazala kot
zla volja ali, preprosto, surova samovolja kralja, plemičev in/ali meščanov
(prim. Šmahel 1 1996, 337–453). Chelčický je tako prišel do zaključka,
da posvetna moč ni drugega kot nasilje, in da ljudje, ki moč imajo, le-te
ne uporabljajo v splošno dobro, temveč le za lastne sebične cilje. Toda
ker so kristjani zavezani k izpolnjevanju Gospodove volje, in torej k
ljubezni in potrpežljivosti, je Chelčický izpeljal enega tistih sklepov, ki
so s svojo praktično realizacijo najbolj pritegovali pozornost okolice na
češke brate: Če naj bo kristjan človek ljubezni in potrpežljivosti, ne sme
imeti nič skupnega s posvetno upravo mesta, dežele in države, s sodišči in
s kaznovanjem prestopnikov. Uresničevanje tega načela je za češke brate
praktično prvega pol stoletja od formiranja pomenilo, da so odklanjali:
1) prisego meščana, 2) sodelovanje v mestni upravi (kot mestni svetni
ki, sodniki, biriči ali rablji), 3) sodelovanje v najemniški vojski in tudi
4) orožarsko obrt. Da bi lahko to svoje zadržanje do »posvetne oblasti«
tudi realizirali, so morali češki bratje iz mestnih komun, ki so od njih za
dosego mestnih pravic terjale ravno tisto, kar so sami najodločneje zavra-
čali. Zato je socialna značilnost čeških bratov, da do ponovne premislitve
načel Petra Chelčickega konec 15. stoletja (1490–1494) svoje življenje ve-
činoma živijo v organizacijski obliki manjših cerkvenih gmajn na češkem
podeželju, kjer jih niso stiskale posledice nevključitve v uveljavljeni red
urbanih komun. Chelčický je tudi menil, da je delitev na »troje ljudstvo«
– na duhovnike, plemiče in tretji stan – nekrščanska (Říčan 1956, 17) in
da pravi kristjan ne sme participirati v stanovski družbi na noben način.
Za češke brate je to pomenilo, da so bili verniki, ki so se začeli naslavljati
z brati in sestrami, po socialni strukturi večinoma ljudje tretjega stanu in
da plemstvo med njimi, zlasti med sodniki in starešinami, ki so cerkev
vodili, praktično do konca 15. stoletja ni imelo omembe vredne teže.
Gregor in Pražani se krogu, ki se je oblikoval okoli Chelčickega, niso
pridružili, podobno, kot se niso priključili vilémovskemu ali kateremu
21
