Page 204 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 204
PREVOD
nazora starih očetov ali pa so to storili mojstri domnevnega revokacij-
skega spisa. V členu preklica se glasi, da sem glede klicanja svetnikov v
nasprotju z nazorom starih ortodoksnih očetov trdil, da jih ne smemo
klicati, četudi so intercedirali za nas. Kar zadeva intercediranje, menim,
da ga tvorijo svete in neprestane molitve v skupnosti, o čemer sem govo-
ril na začetku. Ni pa mogoče iz Pisma dokazati, da naj bi bili svetniki v
nebesih posredniki med nami in Bogom in da naj bi bili kot priprošnjiki,
zagovorniki, spravitelji in posredniki sprejeti v večno duhovništvo in
službo Kristusa Gospoda. Kajti delo in služba ter dobrodejnost, ki od
tod izhaja, pripadajo Gospodu Jezusu Kristusu, edinemu posredniku.
In ker sveti Pavel pravi, da tako kot je Bog, tako je tudi posrednik med
Bogom in človekom, namreč človek Jezus Kristus (1 Tim 2,5), zato je
treba službo priprošnje in sprave pustiti samo človeku Jezusu Kristusu
in ne sme biti dodeljena nobenemu ustvarjenemu bitju ali svetniku.
Zato intercediranja ne smemo razumeti in tolmačiti za več kot molitev
svetnikov, kar brez prestanka počno v skupnosti.
Poleg tega sveto Pismo govori o klicanju kot o večjem bogoslužju, ki
gre samo Bogu, kot pravi Mojzes: Henoh je začel klicati Gospodovo ime
(1 Mz 4,26). Klicanje pa je v očeh Boga služenje, ki ga tako resno zahte-
va, da zavrača vsakršno darovanje in ima klicanje za hvalno daritev, kot
pravi skozi preroka Asafa: Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni najvišjemu
svoje zaobljube in kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš slavil
(Ps 50, 14–15). Tukaj slišimo, kakšna zatrdila imamo, ko kličemo Boga,
in da Bogu tako klicanje ugaja. Zato sveti Pavel klicanje Boga pridržuje
pravemu, resničnemu kristjanu in želi, da kličemo ime Gospoda, kajti
kdor kliče ime Gospoda, mora odstopiti od krivice, kot pravi tudi v na-
daljevanju, da si tisti, ki kličejo Gospoda s čistim srcem, prizadevajo za
vero, ljubezen, mir in pravičnost (2 Tim 2). Zato klicanja Boga ne smemo
imeti za manjvredno služenje, s tega razloga tudi prerok Joel pravi: Kdor
koli kliče ime Gospoda, bo blažen (Rim 10,13), to je izrek, ki ga je sveti
Pavel stavil tako visoko, da klicanje pridržuje – za nobeno ustvarjeno
bitje, temveč – samo za Boga, našega Gospoda, ko pravi: Toda kako bodo
klicali tistega, ki vanj ne verujejo (Rim 10,14), s čimer pravi, da kličemo
zgolj tistega, v katerega verujemo. Ker pa verujemo zgolj v Boga, klicanje
nikakor ne sme biti posvečeno ustvarjenim bitjem, v katera ne verujemo,
202
nazora starih očetov ali pa so to storili mojstri domnevnega revokacij-
skega spisa. V členu preklica se glasi, da sem glede klicanja svetnikov v
nasprotju z nazorom starih ortodoksnih očetov trdil, da jih ne smemo
klicati, četudi so intercedirali za nas. Kar zadeva intercediranje, menim,
da ga tvorijo svete in neprestane molitve v skupnosti, o čemer sem govo-
ril na začetku. Ni pa mogoče iz Pisma dokazati, da naj bi bili svetniki v
nebesih posredniki med nami in Bogom in da naj bi bili kot priprošnjiki,
zagovorniki, spravitelji in posredniki sprejeti v večno duhovništvo in
službo Kristusa Gospoda. Kajti delo in služba ter dobrodejnost, ki od
tod izhaja, pripadajo Gospodu Jezusu Kristusu, edinemu posredniku.
In ker sveti Pavel pravi, da tako kot je Bog, tako je tudi posrednik med
Bogom in človekom, namreč človek Jezus Kristus (1 Tim 2,5), zato je
treba službo priprošnje in sprave pustiti samo človeku Jezusu Kristusu
in ne sme biti dodeljena nobenemu ustvarjenemu bitju ali svetniku.
Zato intercediranja ne smemo razumeti in tolmačiti za več kot molitev
svetnikov, kar brez prestanka počno v skupnosti.
Poleg tega sveto Pismo govori o klicanju kot o večjem bogoslužju, ki
gre samo Bogu, kot pravi Mojzes: Henoh je začel klicati Gospodovo ime
(1 Mz 4,26). Klicanje pa je v očeh Boga služenje, ki ga tako resno zahte-
va, da zavrača vsakršno darovanje in ima klicanje za hvalno daritev, kot
pravi skozi preroka Asafa: Daruj Bogu hvalno daritev, izpolni najvišjemu
svoje zaobljube in kliči me na dan stiske, rešil te bom in me boš slavil
(Ps 50, 14–15). Tukaj slišimo, kakšna zatrdila imamo, ko kličemo Boga,
in da Bogu tako klicanje ugaja. Zato sveti Pavel klicanje Boga pridržuje
pravemu, resničnemu kristjanu in želi, da kličemo ime Gospoda, kajti
kdor kliče ime Gospoda, mora odstopiti od krivice, kot pravi tudi v na-
daljevanju, da si tisti, ki kličejo Gospoda s čistim srcem, prizadevajo za
vero, ljubezen, mir in pravičnost (2 Tim 2). Zato klicanja Boga ne smemo
imeti za manjvredno služenje, s tega razloga tudi prerok Joel pravi: Kdor
koli kliče ime Gospoda, bo blažen (Rim 10,13), to je izrek, ki ga je sveti
Pavel stavil tako visoko, da klicanje pridržuje – za nobeno ustvarjeno
bitje, temveč – samo za Boga, našega Gospoda, ko pravi: Toda kako bodo
klicali tistega, ki vanj ne verujejo (Rim 10,14), s čimer pravi, da kličemo
zgolj tistega, v katerega verujemo. Ker pa verujemo zgolj v Boga, klicanje
nikakor ne sme biti posvečeno ustvarjenim bitjem, v katera ne verujemo,
202
