Page 205 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 205
PAUL WIENER
temveč vsemogočni naravi, ki je vsepričujoča in vse vidi in vse zre, česar
ustvarjena bitja niso zmožna. Zato je klicanje po sebi močan dokaz, da
odsotnemu, ko ga kličemo, pripisujemo božanskost in vsemoč. [Jan. 2]
Tako v celotnem svetem Pismu nimamo niti enega samega izreka ali
zgleda, da naj bi v stiski in skušnjavi na pomoč klicali ustvarjena bitja,
marveč samo edinega Boga. Tako je storil David, ko se je znašel v veliki
nevarnosti. »Ko mi je bilo tesno«, je govoril, »sem klical Gospoda, k svo
jemu Bogu sem klical na pomoč« (Ps 18,7) in v psalmih pogosto hvali,
kako je klical Gospoda in ga je Bog uslišal (Ps 3, Ps 4, Ps 99).
Tako govori sveti Pavel: Naše molitve moramo razkriti pred Bogom (Flp
4,6), in ko nas uči, da moramo prositi za vse oblastnike, pravi, da je to
po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki želi, da bi vsi ljudje bili blaženi in
prispeli do spoznanja resnice (1 Tim 2,2–3). Prav tam slišimo, da David
in Pavel govorita zgolj o klicanju in molitvi, ki morata biti namenjena
Bogu ( Ps 4, Ps 17, Ps 89). O klicanju svetnikov takega pričevanja in
nauka nimamo, še tega ne vemo, ali sploh slišijo naše molitve in naše
vpitje, če jih že kličemo.
Čeprav doktor Burghard proti temu mnenju izvaja (dokazuje) iz Av-
guština, da svetniki razumejo in vedo za naše molitve, ne z jasno »večer-
no« naravno vednostjo, ki izhaja iz lastne narave, prek katere Bog pozna
tudi skrivnosti src, temveč prek »zgodnjejutranje« (mračne) vednosti, ki
jim razodeva naša hotenja in naše uboštvo in s katero odgovorijo na naše
molitve, kolikor je to potrebno za njihovo slavo in našo blaženost; to je
mnenje, ki ga v skladu z njegovo besedo puščam ob strani. Sam naspro-
tno pravim: V isti knjigi berem, da Avguštin dvomi o taki vednosti, saj
odkrito prizna, da med drugim tudi za mučenike ne ve, kako za nas pri-
dobijo Božjo pomoč, ali vedo o naših zadevah in ali slišijo naše molitve.
Govori o kralju Jošiji, ki mu je Bog kot veliko milost in dobroto zatrdil,
da bo umrl, preden bi moral videti nesrečo, s katero je Bog v prihodnje
zagrozil ljudstvu in deželi (2 Kr 22,20), in Avguštin k temu pravi: Zato
so duhovi umrlih na kraju, kjer ne vidijo, kaj v tem življenju počno ljudje
in kaj se jim godi, to mnenje potrjuje tudi Pridigar, ko govori: mrtvi pa
ne vedo ničesar več (Prd 9,5). [Ca. 13] [Li. De cura pro mortui 3] [Ibi
ergo sunt spiritus defunctorum, ubi non vident quemque aguntur, aut
minimum uti ipsa vita hominium]
203
temveč vsemogočni naravi, ki je vsepričujoča in vse vidi in vse zre, česar
ustvarjena bitja niso zmožna. Zato je klicanje po sebi močan dokaz, da
odsotnemu, ko ga kličemo, pripisujemo božanskost in vsemoč. [Jan. 2]
Tako v celotnem svetem Pismu nimamo niti enega samega izreka ali
zgleda, da naj bi v stiski in skušnjavi na pomoč klicali ustvarjena bitja,
marveč samo edinega Boga. Tako je storil David, ko se je znašel v veliki
nevarnosti. »Ko mi je bilo tesno«, je govoril, »sem klical Gospoda, k svo
jemu Bogu sem klical na pomoč« (Ps 18,7) in v psalmih pogosto hvali,
kako je klical Gospoda in ga je Bog uslišal (Ps 3, Ps 4, Ps 99).
Tako govori sveti Pavel: Naše molitve moramo razkriti pred Bogom (Flp
4,6), in ko nas uči, da moramo prositi za vse oblastnike, pravi, da je to
po volji Bogu, našemu odrešeniku, ki želi, da bi vsi ljudje bili blaženi in
prispeli do spoznanja resnice (1 Tim 2,2–3). Prav tam slišimo, da David
in Pavel govorita zgolj o klicanju in molitvi, ki morata biti namenjena
Bogu ( Ps 4, Ps 17, Ps 89). O klicanju svetnikov takega pričevanja in
nauka nimamo, še tega ne vemo, ali sploh slišijo naše molitve in naše
vpitje, če jih že kličemo.
Čeprav doktor Burghard proti temu mnenju izvaja (dokazuje) iz Av-
guština, da svetniki razumejo in vedo za naše molitve, ne z jasno »večer-
no« naravno vednostjo, ki izhaja iz lastne narave, prek katere Bog pozna
tudi skrivnosti src, temveč prek »zgodnjejutranje« (mračne) vednosti, ki
jim razodeva naša hotenja in naše uboštvo in s katero odgovorijo na naše
molitve, kolikor je to potrebno za njihovo slavo in našo blaženost; to je
mnenje, ki ga v skladu z njegovo besedo puščam ob strani. Sam naspro-
tno pravim: V isti knjigi berem, da Avguštin dvomi o taki vednosti, saj
odkrito prizna, da med drugim tudi za mučenike ne ve, kako za nas pri-
dobijo Božjo pomoč, ali vedo o naših zadevah in ali slišijo naše molitve.
Govori o kralju Jošiji, ki mu je Bog kot veliko milost in dobroto zatrdil,
da bo umrl, preden bi moral videti nesrečo, s katero je Bog v prihodnje
zagrozil ljudstvu in deželi (2 Kr 22,20), in Avguštin k temu pravi: Zato
so duhovi umrlih na kraju, kjer ne vidijo, kaj v tem življenju počno ljudje
in kaj se jim godi, to mnenje potrjuje tudi Pridigar, ko govori: mrtvi pa
ne vedo ničesar več (Prd 9,5). [Ca. 13] [Li. De cura pro mortui 3] [Ibi
ergo sunt spiritus defunctorum, ubi non vident quemque aguntur, aut
minimum uti ipsa vita hominium]
203
