Page 206 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 206
PREVOD
Iz teh besed Salomona in Avguština izhaja, da nimamo razloga za
klicanje svetnikov, ampak bi morali vse prej naše molitve usmeriti k
edinemu Bogu, ki pozna, sliši in vidi misli slehernega od nas, kot je jasno
rečeno o Bogu: edino ti poznaš srca vseh človeških otrok (1 Kr 8,39), in
tako pravi tudi David: Tisti, ki preizkuša srca in obisti, je pravični Bog
(Ps 7,10). Tudi Mojzes pravi, da je Gospod, naš Bog navzoč pri vseh naših
molitvah, in David: Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo
v zvestobi (Ps 145, 18). Bog stori, kar želijo bogaboječi in sliši njihovo
vpitje in jim pomaga. Veliko je takih izrekov, ki nas vsi napotujejo k
Bogu in ne k ustvarjenim bitjem. Zato naša srca ne smejo zmotno begati
okrog in pri ustvarjenih bitjih iskati pomoči, kot so to počeli pogani, ki
ne vedo za Boga, temveč moramo očeta klicati skozi Kristusa, saj Kristus
govori: Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni (Jan 14,6). In tudi: Če
boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal (Jan 16,23). Tako tudi
sveti Pavel uči, naj Očeta kličemo iz zaupanja v Sina, po katerem, pravi,
se nam je po veri vanj odprl dostop v to milost (Rim 5,1). Zato moramo
pomniti, da je resničen edino Bog, ki želi biti klican skozi Sina in uslišati
našo molitev. In kdor njega kliče, je lahko gotov uslišanja in pomoči. Kdo
pa je še kdaj zvestega srca klical Boga (pravi mož modrosti), ki bi ga bil
preziral ali zapustil? To prizna tudi David v velikih strahovih, ko govori:
Ne bom osramočen, saj sem te poklical (Ps 31,19/Non confundar, quia
invocavi te). Take tolažbe pri ustvarjenih bitjih ne bomo našli, tudi če jih
kličemo, o čemer nimamo ne pričevanja ne zgledov iz Svetega pisma, in
nikjer, ne v Novi ne v Stari zavezi, ne beremo, da bi bil kdo klical umrle
svetnike, kar kajpak ne bi izostalo, če bi bila klicanje in priprošnja sve-
tnikov tako pomembna, kot to meni doktor Burghard. Tudi Scotus, ko
razlikuje čast Boga in svetnikov, svetnikom prizna le izkazovanje časti, ki
ga imenuje Cultum dulice, in jim ne prizna ne darovanja ne žara ljubezni,
kaj šele, da bi jim priznal klicanje in češčenje. [Li.3.sen.disti. Quest.1.et
de Consedist. 4.cap. Venerabilis in Glossa]
Tako ne pri Avguštinu ne pri Krizostomu ne pri Cirilu ne beremo, da
bi učili tako klicanje in češčenje svetnikov, temveč nas vodijo in usmer-
jajo k Bogu, ne pa k angelom in svetnikom. In Avguštin pravi, da nam
ni zapovedano obračati se na ustvarjena bitja, temveč na Boga Stvarnika
samega in da smo prevarani s sramotno zmoto, če nam je namesto njega
204
Iz teh besed Salomona in Avguština izhaja, da nimamo razloga za
klicanje svetnikov, ampak bi morali vse prej naše molitve usmeriti k
edinemu Bogu, ki pozna, sliši in vidi misli slehernega od nas, kot je jasno
rečeno o Bogu: edino ti poznaš srca vseh človeških otrok (1 Kr 8,39), in
tako pravi tudi David: Tisti, ki preizkuša srca in obisti, je pravični Bog
(Ps 7,10). Tudi Mojzes pravi, da je Gospod, naš Bog navzoč pri vseh naših
molitvah, in David: Gospod je blizu vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo
v zvestobi (Ps 145, 18). Bog stori, kar želijo bogaboječi in sliši njihovo
vpitje in jim pomaga. Veliko je takih izrekov, ki nas vsi napotujejo k
Bogu in ne k ustvarjenim bitjem. Zato naša srca ne smejo zmotno begati
okrog in pri ustvarjenih bitjih iskati pomoči, kot so to počeli pogani, ki
ne vedo za Boga, temveč moramo očeta klicati skozi Kristusa, saj Kristus
govori: Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni (Jan 14,6). In tudi: Če
boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal (Jan 16,23). Tako tudi
sveti Pavel uči, naj Očeta kličemo iz zaupanja v Sina, po katerem, pravi,
se nam je po veri vanj odprl dostop v to milost (Rim 5,1). Zato moramo
pomniti, da je resničen edino Bog, ki želi biti klican skozi Sina in uslišati
našo molitev. In kdor njega kliče, je lahko gotov uslišanja in pomoči. Kdo
pa je še kdaj zvestega srca klical Boga (pravi mož modrosti), ki bi ga bil
preziral ali zapustil? To prizna tudi David v velikih strahovih, ko govori:
Ne bom osramočen, saj sem te poklical (Ps 31,19/Non confundar, quia
invocavi te). Take tolažbe pri ustvarjenih bitjih ne bomo našli, tudi če jih
kličemo, o čemer nimamo ne pričevanja ne zgledov iz Svetega pisma, in
nikjer, ne v Novi ne v Stari zavezi, ne beremo, da bi bil kdo klical umrle
svetnike, kar kajpak ne bi izostalo, če bi bila klicanje in priprošnja sve-
tnikov tako pomembna, kot to meni doktor Burghard. Tudi Scotus, ko
razlikuje čast Boga in svetnikov, svetnikom prizna le izkazovanje časti, ki
ga imenuje Cultum dulice, in jim ne prizna ne darovanja ne žara ljubezni,
kaj šele, da bi jim priznal klicanje in češčenje. [Li.3.sen.disti. Quest.1.et
de Consedist. 4.cap. Venerabilis in Glossa]
Tako ne pri Avguštinu ne pri Krizostomu ne pri Cirilu ne beremo, da
bi učili tako klicanje in češčenje svetnikov, temveč nas vodijo in usmer-
jajo k Bogu, ne pa k angelom in svetnikom. In Avguštin pravi, da nam
ni zapovedano obračati se na ustvarjena bitja, temveč na Boga Stvarnika
samega in da smo prevarani s sramotno zmoto, če nam je namesto njega
204
