Page 210 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 210
PREVOD
svečanosti v spomin svetih apostolov in mučenikov in po navadi ob dne-
vu, ko se je kaj takega zgodilo in so trpeli in umrli zaradi vere, kar je bilo
namenjeno zahvali Bogu za milost, da se je razodel v svetnikih in da so
ti v vseh odvratnostih in preganjanjih vztrajno ohranjali vero v Boga in
se viteško borili za resnico. Tak zgled potrpljenja in stanovitnosti je bil
krščanski skupnosti predložen z namenom sledenja, da bi bila zbujena
k boguvdanosti in se naučila, svoje upanje staviti na večno življenje in
njegovo krasoto, kot so to storili svetniki in nato vedro umrli. Tako je
treba tudi pri nas pridigati svete historije, da bi se podučili in krepili
z zgledom svetnikov, česar prva cerkev ni nakazala zgolj skozi Božjo
besedo, temveč tudi s spominom na svetnike. In to se ni godilo v tišini,
kot je temu dandanes pri maši in kanonu, temveč v odprti pridigi his-
torij, ki so ljudstvo opominjale k veri in poslušnosti. Svetnikov, njihove
stanovitnosti in njihovega potrpljenja so se spominjali z obhajilom ob
obletnici njihovega mučeništva. Tako so spomin na svetnike obhajali v
prvi cerkvi, kot pričajo Ciprijan, Avguštin in Epifan. Ni pa nakazano,
da pa so bile take sufragije, o čemer je govora v revokacijskem spisu,
odrejene že v prvi cerkvi, temveč se je to zgodilo šele zatem, tako kot se
vse reči s časom poslabšajo, kakor tudi Avguštin toži nad svojim časom,
da se je v spominjanje svetnikov ugnezdilo mnogo zlorabe. Kaj naj po-
temtakem rečemo sedaj, o našem času, ko hudič meštra v zlorabo vse,
kar je dobro in pošteno. [Cipri.li. 1 epi.9/item li. 3 epi 6/item li. 6 epi 5/
Aug. de v.dei li. 8 cap. 27/item li 14, item li 22 ca. 10, item cont. Faust.
Man. Li 20 ca. 21/Epipha. 3. Tri.Her. 75]
Tako zlorabo je glede na spominjanje svetnikov začutil že Kartažanski
koncil, na katerem je bila ta jasno prepovedana, tako da pred oltarjem
niso smeli klicali svetnikov in duhovniki niso smeli izgovoriti besed:
Sveti Peter, prosi za nas itd. [Ora pro nobis.]
Če se je tisti čas dogajala tako velika zloraba v spominjanju svetnikov
ob obhajilu ali pri maši in v litanijah, zaradi česar je bil koncil primoran
izreči to prepoved, kako je potemtakem ne bi izrekli v naših časih, ko je
malikovanje še večje in raznoterejše s klicanjem in češčenjem svetnikov
in z vsemi sortami romanj. Pri poganih je to bila prilika za malikovanje,
ki jo Bog vendarle imenuje grozoto in abominatio [gnus]. Toda danes se
noče nihče usmiliti ubogega ljudstva, da bi ga hudiču iztrgal iz žrela. Da,
208
svečanosti v spomin svetih apostolov in mučenikov in po navadi ob dne-
vu, ko se je kaj takega zgodilo in so trpeli in umrli zaradi vere, kar je bilo
namenjeno zahvali Bogu za milost, da se je razodel v svetnikih in da so
ti v vseh odvratnostih in preganjanjih vztrajno ohranjali vero v Boga in
se viteško borili za resnico. Tak zgled potrpljenja in stanovitnosti je bil
krščanski skupnosti predložen z namenom sledenja, da bi bila zbujena
k boguvdanosti in se naučila, svoje upanje staviti na večno življenje in
njegovo krasoto, kot so to storili svetniki in nato vedro umrli. Tako je
treba tudi pri nas pridigati svete historije, da bi se podučili in krepili
z zgledom svetnikov, česar prva cerkev ni nakazala zgolj skozi Božjo
besedo, temveč tudi s spominom na svetnike. In to se ni godilo v tišini,
kot je temu dandanes pri maši in kanonu, temveč v odprti pridigi his-
torij, ki so ljudstvo opominjale k veri in poslušnosti. Svetnikov, njihove
stanovitnosti in njihovega potrpljenja so se spominjali z obhajilom ob
obletnici njihovega mučeništva. Tako so spomin na svetnike obhajali v
prvi cerkvi, kot pričajo Ciprijan, Avguštin in Epifan. Ni pa nakazano,
da pa so bile take sufragije, o čemer je govora v revokacijskem spisu,
odrejene že v prvi cerkvi, temveč se je to zgodilo šele zatem, tako kot se
vse reči s časom poslabšajo, kakor tudi Avguštin toži nad svojim časom,
da se je v spominjanje svetnikov ugnezdilo mnogo zlorabe. Kaj naj po-
temtakem rečemo sedaj, o našem času, ko hudič meštra v zlorabo vse,
kar je dobro in pošteno. [Cipri.li. 1 epi.9/item li. 3 epi 6/item li. 6 epi 5/
Aug. de v.dei li. 8 cap. 27/item li 14, item li 22 ca. 10, item cont. Faust.
Man. Li 20 ca. 21/Epipha. 3. Tri.Her. 75]
Tako zlorabo je glede na spominjanje svetnikov začutil že Kartažanski
koncil, na katerem je bila ta jasno prepovedana, tako da pred oltarjem
niso smeli klicali svetnikov in duhovniki niso smeli izgovoriti besed:
Sveti Peter, prosi za nas itd. [Ora pro nobis.]
Če se je tisti čas dogajala tako velika zloraba v spominjanju svetnikov
ob obhajilu ali pri maši in v litanijah, zaradi česar je bil koncil primoran
izreči to prepoved, kako je potemtakem ne bi izrekli v naših časih, ko je
malikovanje še večje in raznoterejše s klicanjem in češčenjem svetnikov
in z vsemi sortami romanj. Pri poganih je to bila prilika za malikovanje,
ki jo Bog vendarle imenuje grozoto in abominatio [gnus]. Toda danes se
noče nihče usmiliti ubogega ljudstva, da bi ga hudiču iztrgal iz žrela. Da,
208
