Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 214
PREVOD
tudi svoje življenje in so se zazrli grozi smrti v oči. Zato ni neprimerno,
temveč celo nujno, da z večno hvalo izkazujemo čast tistim, ki jih zaradi
takih krasnih del velja slaviti. [Contr. Julian.]
Krizostom: Spričo Boga ti niso potrebni priprošnjiki in stalno letanje
naokrog, ni se ti treba obračati na druge, temveč bo tvoja želja uslišana
tudi, ko si sam in nimaš priprošnjika in zgolj z lastno močjo kličeš Boga,
kajti Bog nič prej ne usliši, kadar za nas prosijo drugi, kot če prosimo sami,
čeprav smo polni greha in zla. [Homilia de profectu evangelii]
Item, ko nas opozori, naj pri Bogu samemu iščemo pomoč, pravi:
samo Bog lahko ozdravi srce. In kmalu za tem reče: Če vemo zgolj to, mo
ramo zatočišče vselej iskati pri Bogu, ki želi in more uslišati naše prošnje.
Kdor želi kaj izprositi od človeka, mora prej stopiti pred vratarje, prositi
zapiralce vrat in čuvaje in najprej prehoditi dolgo pot; toda pri Bogu ni
ničesar od tega, njega prosimo brez posrednika in naše molitve usliši brez
denarja in računov. [Homil. De poenitentia]
Item: Je mar Bog oddaljen od tebe, da bi moral šele daleč hoditi? Bog
ni zaprt na nobenem kraju, temveč je vselej v bližini, on je tisti, ki ni na
nobenem kraju zaprt. Primemo ga z vero. Če pa hočeš prositi človeka, tedaj
vprašaš, kaj počne, a služabnik ti ne bo hotel odgovoriti. Toda pri Bogu ti
tega ni treba, temveč govôri: O Bog, usmili se me! Pravi tudi: Priprošnja
svetnikov nič ne pomaga, na nas je, da živimo, kot je prav. [Homil. 12. De
muliere canaanica] [Hom. 22 in cap. Math. 6]
Ambrozij: Mnogi potrebujejo šibko opravičilo in pravijo, prek svetnikov
pridemo k Bogu, enako kot prek grofa do kralja. Resnično, je mar kdo tako
brezumen, da bi pozabil na svoj blagor in bi čast, ki gre kralju, namenil
grofu? Po pravici je obsojen tisti, ki je spoznan za krivega takega dejanja,
saj je ravnal proti veličanstvu. In tisti, ki proti časti božjega imena to čast
poklonijo ustvarjenemu bitju, menijo, da ne počno nič narobe? Ti zapustijo
Gospoda in molijo svoje sohlapce, kot bi to bilo nekaj višjega kot služiti
Bogu. Kajti h kralju gremo prek glavarjev in grofov zato, ker je kralj zgolj
človek in ne ve, komu naj zapove občo korist, za to pa, da bi pridobili nak
lonjenost pri Bogu, ki mu nič ni skrito in pozna zasluženja vseh ljudi, ne
potrebujemo priprošnjikov, temveč boguvdano dušo. [In epistola Almanos]
Takih izrekov starih ortodoksnih očetov lahko najdemo še več, v
katerih jasno in razločno razgrnejo svoje mnenje in stališče glede izka-
212
tudi svoje življenje in so se zazrli grozi smrti v oči. Zato ni neprimerno,
temveč celo nujno, da z večno hvalo izkazujemo čast tistim, ki jih zaradi
takih krasnih del velja slaviti. [Contr. Julian.]
Krizostom: Spričo Boga ti niso potrebni priprošnjiki in stalno letanje
naokrog, ni se ti treba obračati na druge, temveč bo tvoja želja uslišana
tudi, ko si sam in nimaš priprošnjika in zgolj z lastno močjo kličeš Boga,
kajti Bog nič prej ne usliši, kadar za nas prosijo drugi, kot če prosimo sami,
čeprav smo polni greha in zla. [Homilia de profectu evangelii]
Item, ko nas opozori, naj pri Bogu samemu iščemo pomoč, pravi:
samo Bog lahko ozdravi srce. In kmalu za tem reče: Če vemo zgolj to, mo
ramo zatočišče vselej iskati pri Bogu, ki želi in more uslišati naše prošnje.
Kdor želi kaj izprositi od človeka, mora prej stopiti pred vratarje, prositi
zapiralce vrat in čuvaje in najprej prehoditi dolgo pot; toda pri Bogu ni
ničesar od tega, njega prosimo brez posrednika in naše molitve usliši brez
denarja in računov. [Homil. De poenitentia]
Item: Je mar Bog oddaljen od tebe, da bi moral šele daleč hoditi? Bog
ni zaprt na nobenem kraju, temveč je vselej v bližini, on je tisti, ki ni na
nobenem kraju zaprt. Primemo ga z vero. Če pa hočeš prositi človeka, tedaj
vprašaš, kaj počne, a služabnik ti ne bo hotel odgovoriti. Toda pri Bogu ti
tega ni treba, temveč govôri: O Bog, usmili se me! Pravi tudi: Priprošnja
svetnikov nič ne pomaga, na nas je, da živimo, kot je prav. [Homil. 12. De
muliere canaanica] [Hom. 22 in cap. Math. 6]
Ambrozij: Mnogi potrebujejo šibko opravičilo in pravijo, prek svetnikov
pridemo k Bogu, enako kot prek grofa do kralja. Resnično, je mar kdo tako
brezumen, da bi pozabil na svoj blagor in bi čast, ki gre kralju, namenil
grofu? Po pravici je obsojen tisti, ki je spoznan za krivega takega dejanja,
saj je ravnal proti veličanstvu. In tisti, ki proti časti božjega imena to čast
poklonijo ustvarjenemu bitju, menijo, da ne počno nič narobe? Ti zapustijo
Gospoda in molijo svoje sohlapce, kot bi to bilo nekaj višjega kot služiti
Bogu. Kajti h kralju gremo prek glavarjev in grofov zato, ker je kralj zgolj
človek in ne ve, komu naj zapove občo korist, za to pa, da bi pridobili nak
lonjenost pri Bogu, ki mu nič ni skrito in pozna zasluženja vseh ljudi, ne
potrebujemo priprošnjikov, temveč boguvdano dušo. [In epistola Almanos]
Takih izrekov starih ortodoksnih očetov lahko najdemo še več, v
katerih jasno in razločno razgrnejo svoje mnenje in stališče glede izka-
212
