Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 25
Jonatan Vinkler
Predvsem pa so bili češki bratje pod Gregorjevim vodstvom daleč
onstran soglasja z Utrakvistično in Katoliško cerkvijo pri vprašanju
investiture duhovnikov. Pri tem so, kot se zdi, prelomili s tradicijo apo-
stolskega nasledstva in posvetitve duhovnikov v Rimski cerkvi, kajti
menili so, da pravih duhovnikov pač ne more biti oz. jih ne kaže niti
iskati v cerkvi, ki blodi v naukih in v kateri se bolj kot na Kristusovo
učinkovanje v posamezniku in njegovem življenju gleda na servicije (ali
anate), ki jih je treba za vsako imenovanje izplačati provizijsko usmerjeni
rimski kuriji; načelnik slednje, sveti oče, namreč občasno moli brevir
po »markah srebrnega denarja«. Zato so se češki bratje želeli od takega
tipa duhovništva ločiti. Ker pa zgleda za lastno posvečevanje niso našli
ne v Pravoslavni in ne v Valdežanski cerkvi, so se nazadnje odločili za
posvetitev duhovnikov, ki so bili izmed vernikov izvoljeni z žrebom,
vendar ob upoštevanju njihovih funkcij, znanj, darov in, predvsem, vzor-
nega krščanskega življenja, kar vse naj bi izkazovalo zmožnost dotičnih
za duhovniško službo. Tako so bili na shodu čeških bratov v Lhotki
pri Rychnovu nad Kněžnou leta 1467 izvoljeni prvi trije češkobratski
duhovniki: kmečki sin Matej iz Kunvalda, mlinar Eliáš iz Chřenovic na
Moravskem in krojač Tůma (Tomaž) iz Přelouča. Da pa bi preprečili
pričakovane kritike od zunaj, so se češki bratje namenili svojo duhovni-
ško izvolitev potrditi pri Valdežanski in Rimski cerkvi. Po redu Rimske
cerkve pravilno posvečeni duhovnik Mihael iz Kunvalda je tako odšel k
najstarejšemu valdežanskemu duhovniku na Češkem, da bi si od njega
izprosil posvetitev in nato skupaj z lastno rimsko posvetitvijo oboje pre-
nesel na tri novoizvoljene češke brate. Ko se je to zgodilo, se je Mihael
odrekel tako valdežanske kot rimske posvetitve, češki bratje pa so na ta
način vzpostavili svojo linijo ordinacije, pri kateri niso razločevali oz.
priznavali razlik med duhovnikom in škofom (Říčan 1956, 21). Usta-
novitev lastnega duhovništva je bila tako v Utrakvistični kot Rimski
cerkvi razumljena kot protizakonita samovolja, zato so bili češki bratje
poslej kljub Rokycanovemu prizadevanju obraniti jih izpostavljeni naletu
preganjanja, in čeprav so se sami tedaj začeli imenovati bratje in sestre
zakona Kristusovega, jim javnost pritika imeni dveh verskih gibanj, ki
sta vsako zase veljali za herezijo – čeških bratov se začneta v javnosti
prijemati imeni pikartov in valdežanov (Říčan 1956, 20).
23
Predvsem pa so bili češki bratje pod Gregorjevim vodstvom daleč
onstran soglasja z Utrakvistično in Katoliško cerkvijo pri vprašanju
investiture duhovnikov. Pri tem so, kot se zdi, prelomili s tradicijo apo-
stolskega nasledstva in posvetitve duhovnikov v Rimski cerkvi, kajti
menili so, da pravih duhovnikov pač ne more biti oz. jih ne kaže niti
iskati v cerkvi, ki blodi v naukih in v kateri se bolj kot na Kristusovo
učinkovanje v posamezniku in njegovem življenju gleda na servicije (ali
anate), ki jih je treba za vsako imenovanje izplačati provizijsko usmerjeni
rimski kuriji; načelnik slednje, sveti oče, namreč občasno moli brevir
po »markah srebrnega denarja«. Zato so se češki bratje želeli od takega
tipa duhovništva ločiti. Ker pa zgleda za lastno posvečevanje niso našli
ne v Pravoslavni in ne v Valdežanski cerkvi, so se nazadnje odločili za
posvetitev duhovnikov, ki so bili izmed vernikov izvoljeni z žrebom,
vendar ob upoštevanju njihovih funkcij, znanj, darov in, predvsem, vzor-
nega krščanskega življenja, kar vse naj bi izkazovalo zmožnost dotičnih
za duhovniško službo. Tako so bili na shodu čeških bratov v Lhotki
pri Rychnovu nad Kněžnou leta 1467 izvoljeni prvi trije češkobratski
duhovniki: kmečki sin Matej iz Kunvalda, mlinar Eliáš iz Chřenovic na
Moravskem in krojač Tůma (Tomaž) iz Přelouča. Da pa bi preprečili
pričakovane kritike od zunaj, so se češki bratje namenili svojo duhovni-
ško izvolitev potrditi pri Valdežanski in Rimski cerkvi. Po redu Rimske
cerkve pravilno posvečeni duhovnik Mihael iz Kunvalda je tako odšel k
najstarejšemu valdežanskemu duhovniku na Češkem, da bi si od njega
izprosil posvetitev in nato skupaj z lastno rimsko posvetitvijo oboje pre-
nesel na tri novoizvoljene češke brate. Ko se je to zgodilo, se je Mihael
odrekel tako valdežanske kot rimske posvetitve, češki bratje pa so na ta
način vzpostavili svojo linijo ordinacije, pri kateri niso razločevali oz.
priznavali razlik med duhovnikom in škofom (Říčan 1956, 21). Usta-
novitev lastnega duhovništva je bila tako v Utrakvistični kot Rimski
cerkvi razumljena kot protizakonita samovolja, zato so bili češki bratje
poslej kljub Rokycanovemu prizadevanju obraniti jih izpostavljeni naletu
preganjanja, in čeprav so se sami tedaj začeli imenovati bratje in sestre
zakona Kristusovega, jim javnost pritika imeni dveh verskih gibanj, ki
sta vsako zase veljali za herezijo – čeških bratov se začneta v javnosti
prijemati imeni pikartov in valdežanov (Říčan 1956, 20).
23
