Page 46 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 46
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Il beneficio di Cristo, oplenjenje Rima in Gibertijeva Verona
Poskusi sistematične oziroma celostne opredelitve tistega, kar neka-
teri imenujejo »reformacija v Italiji«, so vsekakor težavni. Številne sku-
pine, krožki in tokovi, ki so v cinquecentu (pa tudi že prej) tako med
laiki kot v cerkvenih krogih delovali na polotoku in izpovedovali kr-
ščanstvo, ki je bilo blizu protestantskim naukom, so bili tako raznoliki
in raznorodni, da bi jih težko označili za enovito gibanje. Čeprav drži,
da so cerkvene oblasti skupaj z večino italijanskih krivovercev videle
glavnega povzročitelja protestantske plime na polotoku in referenčno
točko za širjenje nove vere na tem ozemlju v Lutru, pa so bili izvor, način
delovanja in družbene mreže teh skupin povsem samosvoji. Politična
razdrobljenost Italije ter njena lega in zgodovina so vplivale na razpršitev
omenjenih skupin, a obenem tudi na mešanje različnih idej in prepričanj,
ki so se, vsaj v tridesetih in štiridesetih letih cinquecenta, kazala predvsem
v večji teološki prožnosti in odprtosti. Tako se je, na primer, izoblikoval
mit o »Luteranskem Erazmu« (Seidel Menchi 1987, 125), ki je dopuščal
sovpadanja različnih in včasih tudi nasprotujočih si sporočil, v katerih je,
bolj kot razprava o naukih in cerkveni ureditvi, odmeval poziv k verski
prenovi v okviru duhovnosti izvirnega krščanstva. Ne gre se torej čuditi,
da so leta 1539 dominikanci v Modeni prijavili inkviziciji frančiškana
Antonia da Castellina zaradi njegovih domnevno luteranskih pridig, ki
naj bi bile blizu Erazmovi sekti in označili Hvalnico norosti za luteransko
knjižico. Tudi sicer ponuja takratna Modena, škofija kasnejšega kardi-
nala Giovannija Moroneja, zaradi dobro dokumentiranega dogajanja na
njenem področju uporaben primer za preučevanje začetnega razvoja in
družbene vpetosti novih zamisli, ki sta jih sprva zaznamovala svobodna
javna razprava na eni in nezaupanje do meniških redov ter cerkvene hie
rarhije na drugi strani. Omenjena prožnost in svoboda se kažeta tudi v
odprtih razpravah Moroneja s heterodoksmimi skupinami v Modeni in
poskusom oblikovanja dokumenta kompromisne veroizpovedi, s katerim
bi pomiril tamkajšnje duhove in zadostil pomislekom intelektualcev. Šele
kasneje, po letu 1550 so se v luči vedno večjega pritiska inkvizicije, uvaja-
nja tridentinskih sklepov, vedno trdnejšega zavezništva med posvetnimi
in cerkvenimi oblastmi, ter pojemanjem začetnega zaleta reformacije
44
Il beneficio di Cristo, oplenjenje Rima in Gibertijeva Verona
Poskusi sistematične oziroma celostne opredelitve tistega, kar neka-
teri imenujejo »reformacija v Italiji«, so vsekakor težavni. Številne sku-
pine, krožki in tokovi, ki so v cinquecentu (pa tudi že prej) tako med
laiki kot v cerkvenih krogih delovali na polotoku in izpovedovali kr-
ščanstvo, ki je bilo blizu protestantskim naukom, so bili tako raznoliki
in raznorodni, da bi jih težko označili za enovito gibanje. Čeprav drži,
da so cerkvene oblasti skupaj z večino italijanskih krivovercev videle
glavnega povzročitelja protestantske plime na polotoku in referenčno
točko za širjenje nove vere na tem ozemlju v Lutru, pa so bili izvor, način
delovanja in družbene mreže teh skupin povsem samosvoji. Politična
razdrobljenost Italije ter njena lega in zgodovina so vplivale na razpršitev
omenjenih skupin, a obenem tudi na mešanje različnih idej in prepričanj,
ki so se, vsaj v tridesetih in štiridesetih letih cinquecenta, kazala predvsem
v večji teološki prožnosti in odprtosti. Tako se je, na primer, izoblikoval
mit o »Luteranskem Erazmu« (Seidel Menchi 1987, 125), ki je dopuščal
sovpadanja različnih in včasih tudi nasprotujočih si sporočil, v katerih je,
bolj kot razprava o naukih in cerkveni ureditvi, odmeval poziv k verski
prenovi v okviru duhovnosti izvirnega krščanstva. Ne gre se torej čuditi,
da so leta 1539 dominikanci v Modeni prijavili inkviziciji frančiškana
Antonia da Castellina zaradi njegovih domnevno luteranskih pridig, ki
naj bi bile blizu Erazmovi sekti in označili Hvalnico norosti za luteransko
knjižico. Tudi sicer ponuja takratna Modena, škofija kasnejšega kardi-
nala Giovannija Moroneja, zaradi dobro dokumentiranega dogajanja na
njenem področju uporaben primer za preučevanje začetnega razvoja in
družbene vpetosti novih zamisli, ki sta jih sprva zaznamovala svobodna
javna razprava na eni in nezaupanje do meniških redov ter cerkvene hie
rarhije na drugi strani. Omenjena prožnost in svoboda se kažeta tudi v
odprtih razpravah Moroneja s heterodoksmimi skupinami v Modeni in
poskusom oblikovanja dokumenta kompromisne veroizpovedi, s katerim
bi pomiril tamkajšnje duhove in zadostil pomislekom intelektualcev. Šele
kasneje, po letu 1550 so se v luči vedno večjega pritiska inkvizicije, uvaja-
nja tridentinskih sklepov, vedno trdnejšega zavezništva med posvetnimi
in cerkvenimi oblastmi, ter pojemanjem začetnega zaleta reformacije
44
