Page 55 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 55
Tomaž Jurca
nasprotnih pravi krščanski pobožnosti, ker se jim iz meni neznanih
razlogov zdi, da gredo vse te zadeve skupaj. (Negri (B6)v–(B7)r)
Očitki izgnancev so časovno sovpadali s polemiko proti tako imeno-
vanim nikodemitom, ki jo je sprožil Kalvin s spisom Excuse à messieurs
les Nicodémites in jo nekaj let kasneje, leta 1549, dopolnil s knjižico De
vitandis superstitionibus. Besedili sta nastali potem, ko so v Franciji z
ediktom iz Fontainebleaua prepovedali javno izpovedovanje krive vere,
in so ju kmalu prevedli tudi v italijanščino, nanašali pa sta se na versko
pretvarjanje ali hlinjenje, torej zavestno sprejemanje zunanjih obredov
cerkve ob drugačnem notranjem prepričanju. Seveda prefinjenega in
povsem specifičnega eklekticizma spiritualov v kontekstu italijanskih
razmer ne bi mogli označiti za preprosto hlinjenje in oportunistično
izdajo protestantskih načel. Kot je razvidno tudi iz izjav Carnesecchija,
proti kateremu so sprožili proces leta 1566, naj bi ti sprejeli zgolj nekatere
Lutrove nauke, ne pa vseh, medtem ko so ostro obsodili njegovo ločitev
od Cerkve in jo razumeli kot dejanje napuha, neskladnega z božjim
usmiljenjem. Prav to Lutrovo dejanje napuha naj bi bilo razlog, da spiri
tuali niso stopili na njegovo pot, saj bi po njihovem mnenju izključitev iz
Cerkve pomenila izključitev iz milosti. Tako ni težko razumeti, zakaj se
je Carnesecchiju, Flaminiu, Soranzu in drugim zdelo, da se lahko opirajo
na učenje nemških in švicarskih reformatorjev, ne da bi morali pri tem
iurare in verba magistri, torej upoštevati tudi tista njihova navodila, ki
so se jim zdela sporna in neskladna z njihovim prepričanjem. Miselnost,
v okviru katere združitev nauka o opravičenju po veri z ohranitvijo pri
padnosti Cerkvi ni bila problematična, je po drugi strani omogočala
omenjenim osebnostim, da so se, vsaj v negotovem času koncila, kot
pomembni cerkveni uslužbenci lahko zavzemali za spravo zahodnega
krščanstva. Tako ni bilo naključje, da so knjižico Il Beneficio di Cristo
za objavo pripravili leta 1542 v domovanju Reginalda Polea, da jo je
angleški kardinal dal na skrivaj natisniti leto kasneje, prav v času ko je z
Moronejem opravljal službo koncilskega legata, ter da se je ena od izdaj
pojavila tudi leta 1545, ko se je začelo prvo zasedanje v Trentu. Tega leta
so izdali tudi Valdésovo delo Alfabeto cristiano in kratek katekizem za
»akademike« v Modeni, zasnovan kot predlog širšega verskega konsenza
53
nasprotnih pravi krščanski pobožnosti, ker se jim iz meni neznanih
razlogov zdi, da gredo vse te zadeve skupaj. (Negri (B6)v–(B7)r)
Očitki izgnancev so časovno sovpadali s polemiko proti tako imeno-
vanim nikodemitom, ki jo je sprožil Kalvin s spisom Excuse à messieurs
les Nicodémites in jo nekaj let kasneje, leta 1549, dopolnil s knjižico De
vitandis superstitionibus. Besedili sta nastali potem, ko so v Franciji z
ediktom iz Fontainebleaua prepovedali javno izpovedovanje krive vere,
in so ju kmalu prevedli tudi v italijanščino, nanašali pa sta se na versko
pretvarjanje ali hlinjenje, torej zavestno sprejemanje zunanjih obredov
cerkve ob drugačnem notranjem prepričanju. Seveda prefinjenega in
povsem specifičnega eklekticizma spiritualov v kontekstu italijanskih
razmer ne bi mogli označiti za preprosto hlinjenje in oportunistično
izdajo protestantskih načel. Kot je razvidno tudi iz izjav Carnesecchija,
proti kateremu so sprožili proces leta 1566, naj bi ti sprejeli zgolj nekatere
Lutrove nauke, ne pa vseh, medtem ko so ostro obsodili njegovo ločitev
od Cerkve in jo razumeli kot dejanje napuha, neskladnega z božjim
usmiljenjem. Prav to Lutrovo dejanje napuha naj bi bilo razlog, da spiri
tuali niso stopili na njegovo pot, saj bi po njihovem mnenju izključitev iz
Cerkve pomenila izključitev iz milosti. Tako ni težko razumeti, zakaj se
je Carnesecchiju, Flaminiu, Soranzu in drugim zdelo, da se lahko opirajo
na učenje nemških in švicarskih reformatorjev, ne da bi morali pri tem
iurare in verba magistri, torej upoštevati tudi tista njihova navodila, ki
so se jim zdela sporna in neskladna z njihovim prepričanjem. Miselnost,
v okviru katere združitev nauka o opravičenju po veri z ohranitvijo pri
padnosti Cerkvi ni bila problematična, je po drugi strani omogočala
omenjenim osebnostim, da so se, vsaj v negotovem času koncila, kot
pomembni cerkveni uslužbenci lahko zavzemali za spravo zahodnega
krščanstva. Tako ni bilo naključje, da so knjižico Il Beneficio di Cristo
za objavo pripravili leta 1542 v domovanju Reginalda Polea, da jo je
angleški kardinal dal na skrivaj natisniti leto kasneje, prav v času ko je z
Moronejem opravljal službo koncilskega legata, ter da se je ena od izdaj
pojavila tudi leta 1545, ko se je začelo prvo zasedanje v Trentu. Tega leta
so izdali tudi Valdésovo delo Alfabeto cristiano in kratek katekizem za
»akademike« v Modeni, zasnovan kot predlog širšega verskega konsenza
53
