Page 50 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik XIII (2017), številka 25, ISSN 1408-8363
P. 50
RAZPRAVE, ŠTUDIJE
Jacopo Sadoleto, Reginald Pole in veronski škof Gian Matteo Giberti
(1495–1543). Prav Giberti, Klementov datarij, o katerem velja sprego-
voriti nekaj besed, je bil eden glavnih krivcev za neučinkovito protice-
sarsko politiko, ki je privedla do strahovitega oplenjenja, zato je iz Rima
pobegnil že pred prihodom lancknehtov in v Veroni začel s prenovo
verskega življenja. Giberti je v tridentinskem duhu preuredil samostane,
sistem beneficijev, se zavzemal za pridiganje na podlagi evangelijev ter
boljšo izobrazbo duhovščine in v svoji škofiji uresničil večino navodil
in smernic zbora še pred njegovim prvim zasedanjem. S tem namenom
je poskrbel za ustanovitev tiskarne in se obdal s številnimi izobraženci
in neomadeževanimi kleriki, občutljivimi za vprašanja verske prenove,
med katerimi je bil tudi Marcantonio Flaminio, humanist in literat, ki
se je pred tem v Bologni in Padovi posvečal študiju filozofije. V Veroni
se je tako kmalu oblikovalo okolje, dovzetno za teološka vprašanja, ki
jih je prinesla protestantska plima, in vedno bolj neskladno s strogimi
smernicami Carafovega načrta, zasnovanega za nepopustljivo obrambo
uradne pravovernosti. Tam je leta 1531 Francesco Berni, še en značilen
predstavnik medičejskega Rima, dokončal svojo predelavo Boiardovega
Zaljubljenega Orlanda, ki naj bi po Vergerijevih trditvah v izvirniku vse-
bovala oster napad na izprijenost duhovščine ter jasen izraz naklonjenost
Lutru, a naj bi sporne vrstice v izdajah po Bernijevi smrti odstranili. Se-
veda je Vergerij z izdajo manjkajočih Bernijevih stanc, zbranih v priročni
knjižici, poskrbel, da te ne bi šle prehitro v pozabo.4
V Veroni sta se torej kmalu po oplenjenju Rima oblikovala miselnost
in gibanje, ki bi ju bilo zmotno navezati le na ravnanje tako imenovanih
nikodemitov ali pa preprosto vpeti v okvir protestantske protipapeške
propagande, saj sta temeljila predvsem na pozitivnem in pomirjujočem
sporočilu, kakršnega je nekaj let kasneje javno razglasila knjižica Il Bene
ficio di Cristo. Nauki o opravičenju, predestinaciji in pomenu evangelijev
so v Veroni tako padli na plodna tla in iz teh vzklili v povsem samosvoji
4 Vergerijeva knjižica Stanze del Berna (al Sanga, secretario di Papa Clemente VII)
con tre sonetti del Petrarca dove si parla dell' Evangelio e della Corte Romana je izšla
leta 1554. V njej Vergerij navaja luteranske stance Bernijevega dela Rifacimento dell'
Orlando innamorato, torej predelave slavne Boiardove pesnitve, ki naj bi jih vseboval
Bernijev izvirnik.
48
Jacopo Sadoleto, Reginald Pole in veronski škof Gian Matteo Giberti
(1495–1543). Prav Giberti, Klementov datarij, o katerem velja sprego-
voriti nekaj besed, je bil eden glavnih krivcev za neučinkovito protice-
sarsko politiko, ki je privedla do strahovitega oplenjenja, zato je iz Rima
pobegnil že pred prihodom lancknehtov in v Veroni začel s prenovo
verskega življenja. Giberti je v tridentinskem duhu preuredil samostane,
sistem beneficijev, se zavzemal za pridiganje na podlagi evangelijev ter
boljšo izobrazbo duhovščine in v svoji škofiji uresničil večino navodil
in smernic zbora še pred njegovim prvim zasedanjem. S tem namenom
je poskrbel za ustanovitev tiskarne in se obdal s številnimi izobraženci
in neomadeževanimi kleriki, občutljivimi za vprašanja verske prenove,
med katerimi je bil tudi Marcantonio Flaminio, humanist in literat, ki
se je pred tem v Bologni in Padovi posvečal študiju filozofije. V Veroni
se je tako kmalu oblikovalo okolje, dovzetno za teološka vprašanja, ki
jih je prinesla protestantska plima, in vedno bolj neskladno s strogimi
smernicami Carafovega načrta, zasnovanega za nepopustljivo obrambo
uradne pravovernosti. Tam je leta 1531 Francesco Berni, še en značilen
predstavnik medičejskega Rima, dokončal svojo predelavo Boiardovega
Zaljubljenega Orlanda, ki naj bi po Vergerijevih trditvah v izvirniku vse-
bovala oster napad na izprijenost duhovščine ter jasen izraz naklonjenost
Lutru, a naj bi sporne vrstice v izdajah po Bernijevi smrti odstranili. Se-
veda je Vergerij z izdajo manjkajočih Bernijevih stanc, zbranih v priročni
knjižici, poskrbel, da te ne bi šle prehitro v pozabo.4
V Veroni sta se torej kmalu po oplenjenju Rima oblikovala miselnost
in gibanje, ki bi ju bilo zmotno navezati le na ravnanje tako imenovanih
nikodemitov ali pa preprosto vpeti v okvir protestantske protipapeške
propagande, saj sta temeljila predvsem na pozitivnem in pomirjujočem
sporočilu, kakršnega je nekaj let kasneje javno razglasila knjižica Il Bene
ficio di Cristo. Nauki o opravičenju, predestinaciji in pomenu evangelijev
so v Veroni tako padli na plodna tla in iz teh vzklili v povsem samosvoji
4 Vergerijeva knjižica Stanze del Berna (al Sanga, secretario di Papa Clemente VII)
con tre sonetti del Petrarca dove si parla dell' Evangelio e della Corte Romana je izšla
leta 1554. V njej Vergerij navaja luteranske stance Bernijevega dela Rifacimento dell'
Orlando innamorato, torej predelave slavne Boiardove pesnitve, ki naj bi jih vseboval
Bernijev izvirnik.
48
